Evropa: Ciper,
Bolgarija, Albanija, Škotska, Švedska, Danska,
Finska, Norveška, Nemčija, Luksemburg, Francija,
Nizozemska, Belgija, Turčija, Italija, Črna Gora, Grčija, Irska, Slovaška,
Poljska, Litva, Češka, Avstrija, Islandija, Anglija, Kanarski otoki, Španija, Gruzija
Na tej strani najdeš nasvete, potopise
in popotne dnevnike, ki jo na spletno stran Popotnik pošiljajo naši popotniki.
Vse bralce vabim da si preberejo dolgo vrsto člankov, fotoreportaž in
informacij z vseh koncev sveta.
Ko se prihodnjič odpraviš kam daleč,
bomo vsi hvaležni, če eno kopijo svojih javljanj pošlješ tudi na naš naslov. Tudi vsi tvoji prijatelji jih bodo tam gotovo z veseljem prebrali.
Janin
Obnovljeno: 09.06.11
|
xxx Balkan 2007/08: Srbija, Bolgarija, Turčija
Balonarjenje po
_________________________ Avtor: bes: transibirska
železnica Živjo Pomladi bi se rada odpravila po transibirski železnici od moskve do vladivostoka. Za kakrsnekoli inf. O tej poti vam bi bila zelo hvaležna. Ali karta za vlak velja da imaš en vso in en izstop ali lahko vmes poljubno hodiš gor in dol Bes - Avtor: Marko Zakaj pa bi morala znat rusko? Jaz niti besedice nisem znal pa sem čisto dobro shajal in se z vsemi dovolj dobro sporazumel. Tudi z uporabo slovenščine. Je dovolj podobna ruščini. Razen seveda če si totalno lesen za jezike. To pa zna pol bit problem ja. Tud s cirilico ni preveč težav, v parih dneh se ze kar dosti naucis prebrat. Jaz sem potoval s trans mongolsko železnico direktno do Pekinga, tako da ti lahko povem samo izkušnje iz tega vlaka. Amapk saj za obe velja približno enako. Karte sem prvotno hotel rezervirat pri STA, vendar v treh tednih niso dobili nobenega odgovora od rusov. Tako sem si karte rezerviral kar sam direktno iz agencije v Rusiji. Dvignil sem jih dan pred odhodom v Moskvi. Praviloma jih začnejo prodajati 45 dni pred datumom odhoda, vendar jo pri nekaterih agencijah lahko naročiš in plačaš že vnaprej in ti oni potem takoj, ko gredo karte v prodajo naredijo rezervacijo. Z eno vozovnico ne moreš izstopat kjer koli želiš tj. če maš vozovnico od Moskve do Vladivostoka na določen datum, ta vozovnica potem velja samo za tisto vožnjo. Usatvljanje po poti zadevo kar precej podraži, saj moraš kupit karte za vsako relacijo posebej. Sigurno se ti pa splača izstopit v Irkutsku in si ogledat okolico (Bajkalsko jezero) pokrajina. Večji del poti je sicer samo ravnina, gričevje in brezov gozd. Aja na transmongolski je kitajski vlak (malo boljši standard), med tem ko je na transsibirski ruski vlak. Cene vozovnic se pa zlo pogosto spreminjajo pa odvisno je tudi na kateri vlak greš, lokalci so najcenej medtem, ko so tile direktni vlaki najdražji. Aja če nameravaš potovat spomladi oz. poleti je dobro rezervirat vozovnico čim prej. Za transmongolsko sicer pravijo da je najbolj slikovita. Za vse info pa na: www.seat61.com lp _______________________________________________ Gruzija : Zivjo, zanima me, me ima kdo kakršno koli informacijo v zvezi s potovanjem v Gruzijo. Hvala in lp. - hoj, tudi jaz odhajam v Gruzijo. danes dobim lonely planet. nekaj informacij imam, ostale še bodo... kaj te zanima? lp, Nataša - Odgovor na: 2944 Avtor: natasa oj, zanima me pravzaprav vse: kateri leti so najprimernejsi, kako se mobilizirati tam - rent a car, lokalni vodici, javna prevozna sredstva. Kako je s spanjem, so potrebne rezervacije ali ni problema za naključne popotnike. Kako je s prestopi v sosednje države. Mogoce se kaksno info, ki bi prisla prav...kakse valute denarja sprejemajo, v kaksen jeziku se sporazumevati... Najlepsa hvala in lep dan! - piši mi na mejl natasa.kovacic@siol.com ce te se kaj zanima, lahko pogledam za dolocene informacije tudi v lonely planet, ce ga nimas. mi odhajamo v petek zvečer, tko da se hitro javi. gremo pa z vlakom, najprej do istanbula in od tam z naslednjim vlakom naprej do karsa (to je najceneje, a je treba imeti čas, vožnja je kar dolga). glede denarja, jaz sem kupila dolarje, vendar tudi z evri ne bi smel bit problem. javni prevoz je po moje okej, vse bivse sovjetske drzave majo fino zeleznico, popularne so tudi marsrutke (kombiji, ki vozijo tko kot avtobusi). za rent a car pa nimam podatkov. jaz crpam iz potovanja po ukrajini, ker se mi zdi, da je tam podobno (glede bivanja mislim), najet se da sobo, stanovanje, lahko spis tudi v hotelu. mi ne bomo nic organizirali vnaprej. sporazumevajo pa se poleg svojega jezika tudi v ruscini, tko da za nas slovane je to fino. za prestope v sosednje drzave nimam podatkov, rabis vize. za gruzijo vize ni. zakaj pa rabis lokalne vodice? a za kavkaz, gres v hribe? kdaj pa gres? lp, natasa _______________________________________________ : Tom&Ana festival v Guči Zivjo! Zanima naju, če kdo pozna koga za kakšno poceni varianto za spanje-razen šotorov-v Guči (pri domačinih). Hvala za info in lp! Ana in Tom - Bok! 10E po osebi na noč, v centru dogajanja. Parking, jutranja kava, rakija, svoja svoboda, balkonček z mizico in neskončna fešta. Bil sem lani, šel bi pa tudi letos, a nekako ne dobim skupaj ljudi. Lahko gremo skupaj, ker so sobe večje, in se lažje namestiš. Drugače pa LP, Dani - Ojla! Zveni super! Glej; mi smo 4 osebe, tko da se da zmenit (parkirišče je pred bajto praviš?!-varno?) .najboljš bo, da se po mejlu zmenmo kako naprej, pa bi se dalo izvesti.OK? Hvala in LP midva - VElja. Parking je dvorišče za nekaj avtov, nasproti pa je tudi zdravstveni dom z velikim parkingom...Z varnostjo pa je tako, da so (po mojih izkušnjah) tam kar pošteni ljudje, ponosni na svoj praznik in ga nočejo z ničemer omadeževati. Stotine avtov je parkirano tudi na travnikih tik ob vasi in še nisem slišal, da bi se komu kja zgodilo.. PA tudi en čiča, ki prodaja drobnarije sredi vasi, po koncu 'šihta' samo zamota stvari v odejo in jih pušča na avtu, brez nadzora, pa mu še nikdr ni nič zmanjkalo... Drugače pa bi se trebalo fiksno zmenit,ker treba rezervirati prostor.. LP - ej! Super! Mormo še uskladit nekaj podrobnosti v službi-do polovice tedna ti javim vse! Sliši se res dobro! Hvala! _______________________________________________
Bosna- Banja Luka- Jajce- Travnik- Sarajevo- Foča- Šćepan Polje-
Neum- Čapljina- Mostar- Bugojno. Pojdite v Albanijo: fantastična mesta na jugu, pokrajina, plaže, bunkerji. Prijazni ljudje in nobenih tujcev. Polovica glavnih cest je dobrih, ostale obupne. Ob morju je precej gneče na cestah, drugod nikogar. Slabih hotelov in privatnih sob je zelo malo, malo boljši pa stanejo najmanj 20e za dva. Na meji te olupijo za 10e, na koncu pa še po 1e za vsak dan, ki si ga preživel v Albaniji.
Na Kosovem moraš plačati 25e za vstop v pokrajino. Standard je visok (plače petkrat višje kot v Vojvodini) in mnogo se gradi - podobno kot tudi v Albaniji - Evropa vlaga velike vsote v socialni mir. Srbski hoteli so cenejši kot albanski. Blizu velikih mest so zelo dragi in jih umproforci uporabljajo za "dnevni boravak". Črna gora: hoteli so razpadli in ABSURDNO dragi. V Nikšiču npr. 100e! Poišči "privatni smještaj", ki pa tudi stane okrog 20e. Ceneje je npr. v Hercegnovem, kjer je huda konkurenca. V Bosni je ogromno radarjev. Zagrozijo ti, da je tvoj "prekršaj" za sodnika, a se pustijo podkupiti. Zahtevajo 40e, a vzamejo tudi 20. Hrvatje so obljubili da bodo v Mostarju zgradili "još ljepši i još stariji most", a je ves bleščeč in napačne, rumene barve. Upam da ga bo vreme malo postaralo. janin ________________________________________________ Kreta
_______________________________________________________
Nekaj slik s potovanja z avtom: Nemčija- Danska- Švedska- Norveška- Finska- Estonija- Latvija- Litva- Poljska- Slovaška
________________________________________________ Filingi tu, v barceloni pa nekako mesano. Zal smo res pozno prisli in
imeli Na poti do barcelone smo mejo med Francijo in Spanijo preckali pri Portbouu
- Skratka, zaenkrat je to to. Sem z osmimi puncami v natlaceni sobi. V
celem No pa so me napotili se v svoj Rajah kafic (znajo kaj cs) na drugo
stran las _______________________________________________
Trije smo se podali na 14 potepanje po skupini Kanarskih otokov, ki
so najbolj znani kot klasična turistična destinacija, mi pa smo vedeli, da so pravi
izziv za popotnike. Ivan Kobal _______________
Če greš prvič, bo verjetno najboljši način vožnja z avtobusom okoli otoka. Dobiš lahko tako imenovani "circle pass". Morda je s to karto možno z doplačilom iti tudi skozi notranjost Islandije, predvsem mislim na pot Kjolur. Ob tej poti zraven dobiš še 45 minutni postanek v Hveravellirju in dva polurna postanka pri Geysirju in Gullfossu. Druga možnost je, da najameš avto, vedeti pa moraš, da se z navadnim avtom (npr. Matitzom, Polotom.. ) ne smeš in marsikje tudi ne moreš peljati. Najem džipa pa je zelo drag. Ena možnost je tudi da se pelješ v eno smer z letalom in nazaj z avtobusom v Reykjavik. Na Islandiji je preko 100 kampov, poleti tudi veliko hostelov. Mariskje si lahko pripravljaš hrano tudi v prenočiščih - guesthouse, marsikdo tega ne ve. Veliko je tudi apartmajev. V okolici bolj turistično zanimivih krajev pa si rezerviraj nastanitev v naprej, ponekod je potrebno rezervirati za pol leta naprej, če hočeh imeti rezervirano posteljo. Sam sem prekolesaril Islandijo, veliko sem hodil po notranjosti Islandije, bil sem tudi v zahodnih fjordih. Nekaj slik lahko najdeš na spletnih straneh: http://pd-vg. Velenje. Si/arhiv/islandija03/fotogalerija. Htm Če pa boš prebrskala strani, najdeš še eno fotogalerijo. Lep pozdrav, Damjan ____________________________________________ ________________________________________________ ali je Italija (južna in Sicilija) varna za potovanje z avtomobilom
(za avto mislim-kraje pa to).Slišim da ni prav varna, pa me zanima tvoje mnenje ali
izkušnja. To pa zato ker se letos jeseni odpravljam z punco na Sicilijo, pa ne veva še
ali z avtom ali z vlakom. _______________________________________________ ________________________________________________ ________________________________________________ 26.8 ________________________________________________ ________________________________________________ Ko hodiš po cesti vsi bulijo vate, za njih si ti ena velika denarnica z dvema nogama. Povsod sami razcapani potepuški psi, smeti ležijo naokoli. Prva dva dni smo zamanj iskali koše za smeti in nato smo dojeli, da moraš tu metati stvari kar na tla. V Albaniji dejansko hodiš po smeteh. Jedli smo v gostilnah, cene v gostilni in trgovini so podobne našim ( mi smo mislili, da bodo cene nižje).Dobiš pa take stvari, ki jih dobiš tudi pri nas. Bunkerji so na vsakem vogalu, celo na plaži, prav tako koze in prašiči.Iz Drača smo šli v Elbasan, peljali smo se z vlakom,v vagonu med ovcami in domačini, ker ni bilo klopi smo sedeli kar na tleh z njimi. Na tistem vlaku smo doživeli streljanje, kar pa ni bilo edinkrat v 14 dnevih. Iz Elbasana smo potovali proti Makedoniji, ceste so uničene, temu sploh ne moreš reči cesta, ponekod jo malo kar manka, prometnih znakov in semaforjev oni ne poznajo, tudi žmigovcev ne poznajo in se sporazumevajo s hupanjem. Svoje Mercedese vozijo hitro in nevarno, organiziranih avtobusov je malo, zato smo potovali s taksiji. Ko smo iz Makedonije prišli nazaj v Albanijo smo 8km prehodili, saj si nismo mogli zrihtati prevoza. Hodili smo po poljih, po poti brez asvalta kamorkoli si pogledal so bili bunkerji in občutek smo imeli, da nas iz tisti bunkerjev stalno nekdo opazuje. Nato smo nekako prispeli v Vlore, komaj smo najdli prenočišče, pa še to smo 3x preplačali, hotel smo poimenovali kar Metelkova, saj je bil katastrofalen. Smrdljivo stranišče na štrbunk, brez tuša. Podgane povsod, umazana smrdljiva posteljnina, skratka nagraužno. Plaže so bile umazane, vsake 100 metrov si videl kako kanalizacija teče v morje, povsod podgane, ljudje neprijazni, samo želeli smo si da se čimprej poberemo od tam. Tu smo doživeli zasledovanje, neki mulci stari približno 20 let so nas zasledovali približno 3 km. Zdi se smešno da se bojiš fantov starih 20 let, vendar pri njih nikoli ne veš kaj ti lahko storijo, sigurno pa so imeli pri sebi tudi kakšno orožje, kar pri njih ni nič čudnega. Vse se je srečno končalo, dobili smo taksi, krožili z njim po mestu in jim nekako ušli nazaj na "Metelkovo". Saranda pa je obmorsko mesto, prijazno in polno turizma( albanskega turizma). Tu smo srečali prve turiste v 14 dneh našega kruzanja po Albaniji. Srečali smo 6 Avstralcev, ki so prišli na enodnevni izlet s Krfa. V Sarandi smo menjali denar kar na cesti, moški stojijo na ulici s šopom denarja v rokah. Saranda ima lepe plaže, podgan tu ne vidiš. Ljudje so prijazni, mesto ni nasmeteno in umazano. Tu smo tudi štopali in štop vedno dobili zelo hitro. Če je bil avto še tako poln, so te že kam stlačili in peljali kamor si želel. No tu pa smo v hotelu kjer smo stanovali spoznali dva turista, ki sta bila iz Elbasana. En je prišel do mojega prijatelja s šopom denarja in rekel da ima tu denar, s katerim bo kupil punco, našo sopotnico (mi smo bili 4, dva fanta in dve punci). Fanta sta mu dopovedovala dve uri, da je ne prodata in da naj neha. Pri njih pač očitno to ni nič takega in mu je bilo čudno, da jo za tako veliko denarja ne prodata. Iz Sarande na Krf in z ladjo proti Trstu. Mogoce bi koga zanimalo moje 9-dnevno potovanje po BIH in
Hrvaški. Že dolgo sem si želel potovati v kraje bivše naše države, kjer še
nisem bil. Bilo je v juniju, leta 2000, spakiral rukzak, nekaj denarja, - s seboj sem vzel
mojih 57 let, in se sam odpravil na pot. Ženo in otroke sem pustil doma. Neko soboto sem
štartal z avtobusom LJ.-SARAJEVO, najprej sem si ogledal precej razbito žel. postajo, na
peronih nekdaj najlepše postaje v YU sem bil sam in pa nekaj golobov. Naprej po mestu je
bilo videti še veliko prizorov unicevanja blesavih politikov. Hodil sem ob reki Miljacki,
in naprej do znane Bašcaršije. tam imajo enkraten burek in še kaj. Hodil sem peš,
ceprav obstajata tramvajski in avtobusni promet. Popoldan sem krenil z avtobusom v Mostar,
kjer sem naletel na malo razocaranje. Na šalterju inf. sem vprašal, ce je kakšen
avtobus za Medžugorje, pa sem dobil precej oster odgovor, naj se zanimam na oni strani.
Kaj naj to pomeni sem ugotavljal - saj res, to je muslimanski del Mostarja, ki jih
Medžugorje ne zanima prevec. Ponudil se mi je taksist da me pelje za 70 dm in ker se
nisem dal prepricati je znižal ceno na 30 dm. Tudi ta cena me ni zanimala, pa sem se
odpravil peš na ono stran Hrvaško cez most preko Neretve. Tam sem slucajno naletel na
avtobus za Medžugorje, en potnik nekoliko nabasan mi je rekel kje naj izstopim. Tako sem
se znašel v Citluku - cca 6 km pred zastavljenim ciljem. Tako sem jo mahnil peš 1 dobro
uro, avtobus pa je tudi peljal tja. ________________________________________________
______________________________________________
1. Od Glasgowa do jezera Claunie Na
Škotskem sem bil prvič že leta 1997. Takrat je moje potovanje trajalo deset dni. Že
takrat me je najbolj prevzelo škotsko Višavje in njeni ljudje, valovom in vetru
izpostavljeni otoki, osamljene vasice, morske ožine, peščene plaže in čeri,
skrivnostna jezera, mogočni gradovi ter živahna mesta. Želel sem prekolesariti
severozahodno višavsko turistično pot ter nekaj otokov. To so kraji, kamor množice ne
zahajajo, mnogi se jim izognejo zaradi nadležnega mrčesa, jaz pa sem bil pripravljen
potrpeti za ogled severa Britanije tudi nekaj ugrizov mušic. Poklical
me je Primož in me vprašal, če sem še ogret za to idejo. Pokazal sem mu okvirni načrt
potovanja in z njim se je tudi strinjal. V avgustu prejšnjega leta sva ga tudi
uresničila. Najino pot sva začela na letališču pri Glasgowu. Ko je letalo pristalo,
sva se znašla pod nepretrgano sivimi oblaki in na tem mestu sva bila povsem brez
orientacije. Ko sva si kupila zemljevid in vprašala, v kateri smeri je najin prvi cilj
Loch Lomond, sva se napotila na najino krožno pot po Škotski. Iz letališkega labirinta
cest sva zapeljala na glavno cesto, ki vodi proti Dumbartonu in na srečo kmalu srečala
škotskega kolesarja. Vprašala sva ga, če sva na pravi poti in nama odgovoril
pritrdilno, na najino srečo pa je tudi on šel s svojim škripajočim kolesom v isto
smer. Skupaj smo prekolesarili kar nekaj kilometrov. Povedal nama je, da je že šel po
delu poti, kot sva si jo zamislila in nama potrdil, da bova videla številne znamenitosti,
zanimivosti in mikavno pokrajino. Ko so se nam poti razšle, naju je napotil na kolesarsko
stezo. Pot do nje je na tem delu vodila preko ozkega in ukrivljenega mostu, tako da sem se
s težavo prebil na drugo stran, medtem ko Primoževo kolo tudi s skupnimi močmi nisva
spravila čez most. Zato je naredil manjši obvoz, da je prišel tudi on na kolesarsko
stezo. Po samo delno asfaltirani kolesarski stezi sva napredovala počasi. Na progi sva
morala premagovati številne zapreka in nekatere so bile tako ozke, da sva jih s širokimi
kolesi komaj premagala. Zaradi najine slabše orientacije na začetku in dolgega
sestavljanja koles ter vožnji po kolesarski stezi s polno ovirami sva prišla ob jezera
Loch Lomond zelo pozno. Ker je bil mladinski dom ob jezeru povsem zaseden, nama je ostalo
samo prenočevanje v šotoru. Še preden se je spustila noč, sva vprašala pri pravi
vili, če smeva postaviti šotor. Lastnica naju je napotila na mehko travo poleg vrta.
Postavila sva šotor, kolesi pa sva naslonila pod drevo in ga pokrila s polivinilom, da
sta ostali suhi. Nočni spanec je občasno zmotilo trkanje deževnih kapelj, zjutraj pa so
naju zbudili mimo hiše drveči avtomobili. Ko
sva vstala in pospravila šotor, sva se odpravila na pot proti dolini Glen Coe. Že
dopoldne sva prvič zagledala sonce nad škotskim nebom. Ko sva zapuščala cesto, ki vodi
ob jezeru, se je začela cesta vzpenjati, nebo pa jasniti. Na sušeči cesti sva tudi
kmalu zagledala najini senci. Že na zemljevidu sva videla, da je to področje redko
naseljeno, nisva pa si mislila, da bova prišla v poldivjino. Na karti so bila označena
naselja, a ko sva prišla do njih, sva ugotovila, da jih sestavljajo samo nekaj hiš. Ob
cestah je bilo ogromno cvetja, rož in nizkega grmičevja. Zelena stebla teh rastlin sta
praviloma krasili cvetovi predvsem v rumeni ali vijolični barvi. Ko sva se vzpenjala so
okoliški hribi postajali vedno manj zeleni. Ta barva se je prelivala s sivo barvo skal.
Tudi dreves je bilo vedno manj in pokrajina je bila podobna tundri. Popoldne sva prispela
na planoto s številnimi močvirskimi jezeri. Z jezer so režale med otoki številne
skale, prav tako pa so bili ob jezerih pravi roji mušic in ostalega mrčesa. Ko sva
perkolesarila skoraj sto kilometrov in se je dan nagibal proti večeru, sva zastonj iskala
prenočišče, pravzaprav ni bilo niti hiše, v kateri bi bivali ljudje, da bi vprašala,
če smeva kje postaviti šotor. Zavila sva z glavne ceste in se napotila do najbližje
stavbe. Ker v njej ni bilo nikogar, sva se napotila k drugemu objektu. Na poti do koče so
bile tri zapuščene počitniške hiše, na tabli z bledim napisom pa sva dobila
informacijo, da se nahajava 1250 čevljev nad morsko gladino. Postavila sva si šotor in
potem ugotovila, da se nahajava ob smučarskem reševalnem centru. Mimo šotora je tekel
majhen potok, na drugi strani pa so bili ostanki dela človeške roke in sicer zarjavela
samokolnica in razpadajoč usnjen čevelj. Ko sva pripravljala večerjo so naju prvič
začele napadati mušice, tako da sva čimprej pokrila vse dele telesa. Na veliko žalost
je bil autan povsem neučinkovit odganjevalec insektov, zato sva morala pojesti večerjo
ob neprestanem spreminjanju najinega mesta oziroma skorajda v teku. Tako je bila večerja
bolj podobna večerni rekreaciji. Na hitro sva spravila stvari in naju v šotor, ki je
bilo edino varno zavetišče pred insekti. Zaradi
mušic sva zjutraj na hitro pospravila šotor, a njihovi invaziji se kljub temu nisva
morala izogniti. Med pritrjevanjem torb na kolesi so naju najbolj neusmiljeno grizle po
vratu, čelu in ušesih. Zajtrk je sledil zato šele čez nekaj kilometrov, ko so bile
mušice že za nama. Po podatkih, ki sva jih imela sva pričakovala še en vzpon. Namesto
tega pa se je kmalu začela cesta spuščati v dolino med skrivnostno temnimi gorami. Tako
je celodnevnemu vzponu sledi manj kot uro trajajoč spust v dolino Glen Coe. Dolina je
najbolj znana po velikem masakru, ki se je zgodil v sedemnajstem stoletju. Ker sva prišla
ob morje sva začutila vonj slane vode. Po enem dnevu divjine, samote in odmaknjenosti sva
se zopet znašla v gosteje naseljenem svetu. Sredi poldneva sva se že sprehaja s krmilom
v rokah po glavni ulici Fort Williama. Prva misel nama je bila lekarna in repelent
insektov. Tega sva si v tem mestu tudi kupila in apotekarka nama je zagotavljala, da je
zelo učinkovit. Pod obronki najvišje gore britanskega otoka Ben Navis nama sva se
spomnila, da bi lahko zapustila glavno prometno cesto in kolesarila po kolesarski stezi,
ki vodi skozi veliko dolino jezer Loch Lochy, Loch Oich in Loch Ness. Kmalu sva tudi
zagledala znak, ki naju je vodil do kolesarske steze. Tako sva se znebila prometni
asfaltni cesti in začelo se je vrtenje pedal po neudobnem makadamu. Po nekaj kilometrih
sva to potezo obžalovala. Poleg slabe ceste so se pridružili še rešetke za živino, in
številna vrata, ki sva jih morala odpirati in zapirati. Te rešetke služijo temu, da
ovce in ostala živina ne morejo priti iz enega v drug ograjen prostor. Razmaki se dovolj
široki, da ovce ne more prečkati ceste. Nama se je uspelo zagozditi mednje ob neprevidni
hoji preko njih, Primožu pa je celo uspelo vtakniti kolo med dve reži. Tudi vzponov in
spustov ni manjkalo. Cesta se je vila skozi gozd, ki je bil pokrit s zelenim mahom. Jezero
napajajo številni drobni potočki in na mestih, kjer je voda izprala zemljo nastajajo
manjši slapovi. Ko sva prišla do konca jezera sva se preko mosta in peš poti zopet
prebila na glavno cesto in rekla tej kolesarski stezi nasvidenje. Kmalu sem opazil, da
kolesarim težje in težje. Primož mi je tudi povedal vzrok mojega mučenja. Zračnica je
bila prazna. S tlačilko sem zopet spravil tlak na 55 psi, potem pa sva se najedla še
sočnih malin, ki jih je bilo ob cesti ogromno. Premišljevala sva, kaj je vzrok temu
defektu, ali je to makadam, drobci stekla na kolesarski stezi, vožnja preko nekaj rešetk
ali kaj drugega. Odgovor sva našla šele ob drugem defektu. Pot
sva nadaljevala proti zahodu. Na gorskem grebenu, ki sva ga prečkala, sva bila prvič
deležna ostrim vetrovom iz Atlantika, k njim pa sta se pridružil še pršenje in megla.
Tako sva se prvič oblekla bolj tople dele najine garderobe. Ker je bila nedelja, sva se s
količino hrane kar nekako vštela. Ob cesti, po kateri sva kolesarila, ni bilo skoraj
sedemdeset kilometrov nobene trgovinice. Pravzaprav sva iz zemljevida razbrala, da mest ne
smeva pričakovati nisva pa pričakovala, da bodo iluzije nakup hrane. Ko sva se zgodaj
popoldne ustavila na počivališču, sva začela kuhati najin vmesni obrok. Najprej nisva
imela sreče z nakupom hrane, potem pa se je temu pridružila še smola. Pri kuhanju juhe
nama je zmanjkalo plina. Sledila je temeljita inšpekcija po torbah, če se nahaja še kje
kaj užitnega in celo našla nekaj tankih rezin že nekaj dni starega kruha. Lep
pozdrav, Damjan ________________________________________________ primoz _______________________________________________
zadnjic sem v oddaji
videla tvojo gostjo - iz Šk.Loke, ki je govorila o poti okrog sveta. Zanima me, kako je s
tistimi prevozi po Evropi, ker oddaje nisem
gledala od zacetka. Hvala in LP, Karla pkarla303@hotmail.com + Kar se tiče prevoza s kamioni, je ta lahko brezplačen do kjerkoli v Evropi. Mogoče prstavte šoferju kašno pijačo al kej podobnega, drugače je vsa pot zastonj, šoferji so pa še posebej veseli, če gre kdo z njimi. Jaz sem šla preko habjan transporta iz škofje loke. Največ mi je pomagala Mojca, hčerka lastnika, ki se jo da preko dneva dobit na telefon 04 5123 096 in prosite njo, če vam lahko zrihta zastonj kamion do kjerkoli. Potem boš še enkrat poklicala in dobila telefonsko od šoferja, naprej se meniš sama. lep pozdrav Teja tejka01@hotmail.com ________________________________________________
Avgusta letos sva s prijateljem v avtu na kratko obiskala glavno mesto Tirano, bila pa sva tudi v Skadru (Shkodru). O Albaniji skorajda ni podatkov, niti v "Thorn tree" Lonely planeta ne, tako da sva zadevo vzela kot malo avanturo. Tudi v črnogorskem Ulcinju, ki je sicer praktično na meji, nama tamkaj živeči Albanci niso znali povedati kaj več od tega, kje so mejni prehodi, kakšna je cesta takoj za prehodom ("grozna") in še, da naj nikar ne potujeva ponoči. Nihče od njih ni bil še nikoli tam čez. Z mejnim prehodom sva imela srečo, saj so letos odprli novega, južno od Skadrskega jezera, v Sukobinu. Do tja sva prišla s pomočjo informacij prijaznih domačinov, saj kake magistralke ni daleč naokoli. Po podatkih, objavljenih v naših medijih, je Albanija letos v času turistične sezone ukinila vizo. No, o tem albanski cariniki niso bili obveščeni. Ker pa ni predstavljala več kot 11 EUR, z eno nogo pa sva bila praktično že čez, nisva komplicirala. Sicer so bili albanski uradniki ob obeh prehodih meje zelo korektni, ni bilo kakih odvečnih pregledov, pa tudi pretiranega čakanja ne (kakih dvajset minut v vsaki smeri, resda kot skoraj edina potnika). Črnogorci pa sploh bili cool. Za mejo naju je čakal obljubljeni oziroma pričakovani makadam, kakih 15 kilometrov po albanskem podeželju do priključka na magistralko Shkoder-Tirana. Šele na magistralki sva tudi ugotovila, da je vožnja po Albaniji ponoči out of the question, če ti je kaj do tvojega avta. Luknje (med njimi tudi kaka polmetrska "fatalka"), predmeti na cesti, razpadli robniki, posebej v bližini Shkodra vsakih nekaj sto metrov popravila na cesti. Sicer pa kar nekaj prometa, nekaj starejših modelov avtomobilov, nekaj novejših in tudi nekaj vozov s konjsko vprego (govorimo o glavni cesti Shkoder-Tirana). No, bolj kot sva se bližala Tirani, boljša je bila cesta, na koncu pa naju je čakala celo prava pravcata avtocesta. S črpalkami ni problema, vsaj na tem koncu Albanije jih je že zdaj več kot dovolj, gradijo pa še nove in nove. Pokrajina pa, živi dolgčas! V glavnem ravnina in nekaj manjših, podolgovatih hribov, poraslih z nizkim rastjem, tuintam kaka ovca ali koza. No, Tirana naju je presenetila. Nove hiše (nekatere res pravi "uau"), zanimivi raznobarvni bloki, živahen center, čisto "evropsko" počutje, odkriti popki na bejbah, lepo urejeni lokali, čisti parki, superpoceni hrana (kosilo s pijačo za dva v solidni restavraciji okoli 1.200 SIT), dovolj menjalnic z ugodnim tečajem (pri "zasebnikih", ki jih sicer tudi ne manjka, je tečaj isti). Kakih tujih jezikov sicer (še) ne govorijo, se jih pa učijo. Feeling sem imel, da se dežela hitro spreminja, da je bilo še lani najbrž precej drugače, in da bo čez kako leto "tipično albansko eksotiko" moč najti samo še kje na goratem podeželju ob kosovski meji. Ampak tja z avtom nisva silila, saj so nama to povsod odsvetovali. Tam so menda še oborožene tolpe, ostanki nedavne vojne. In da so neke preveč zvedave Čehe tam nekje v gorah enostavno pobili. Sva pa slišala mnogo lepega o južni obali Albanije (ob Jonskem morju), z dolgimi peščenimi plažami, še posebej pa naj bi se splačalo obiskati letoviško mesto Saranda. Tja hodijo mladi Albanci iz vse dežele na "honeymoon". Ampak Saranda je kakih tristo kilometrov oddaljena od Tirane in še najlaže dosegljiva s trajektom s Krfa. Maybe next year... _______________________________________________
Vceraj sem cisto slucajno (prvic!) ujela tvojo oddajo na TV,
pritegnila me je in zdaj ti ze pisem. O oddaji le na kratko -
faca si, dobro je zasnovana, le tehnika v studiu malo skripa... Na
hitro sem preletela pisma, ki so na spletni strani. Iz lastnih izkusenj lahko svetujem
tistemu (tistim?), ki gredo za prvomajske na Sicilijo. Tam sem bila pred petimi leti, sla
sem z vlakom, spala pa sem, kjer je naneslo (brez sotora). Glavni cilj so bili Liparski (Eolski) otoki - krasna stvar za
pogledat! Na otoku Lipari sem spala v youth hostlu, ni bilo drago, ker so skupinske sobe -
priporocam! Hostel je tudi v Siracusi. Mislim, da je privatni, sobe so
"manj"-posteljne, zato je malce drazji, pa vendar OK. Taormina je precej draga,
ker je to mondeno turisticno sredisce, tam nisem prenocevala, zato ne poznam prenocisc.
Sicer pa menim, da ne bi smelo biti premrzlo v sotoru, ce je le oprema kolikor toliko
kvalitetna. Pa srecno in veliko uzitkov! Zdaj pa se malo o Islandiji. Tja sem sla leta 2000. Nekaj osnovnih
informacij: zelo draga je (mirno lahko racunate nase cene x 3 za prehrano, prenocisca,
prevoze, za vse v povprecju). Letalska karta stane cca 130.000 SIT. Sezona za obiske traja
izkljucno le od druge polovice junija do polovice septembra (raje le julij in avgust) -
prej in kasneje je premrzlo za sotorit (ostale prenocitve pa so peklensko drage! - hostli
po 3000 SIT na noc, kaksna privat sobica samo s posteljo in WC za 9000 SIT, kampi pa po
1500 SIT), avtobusne linije so okrnjene na minimum, vsi muzeji in ogledi so zaprti ipd. Ce
ne potujete v skupini ( in nimate najetega avtomobila ali kombija), je najbolje kupiti
avtobusno karto za vse linije (krozno) po Islandiji (cca 80.000 SIT za 14 dni). Za
sotorjenje je obvezna kvalitetna oprema (sotor z dvojno streho, zelo topla spalka, debel
armafleks, celo rescue-folija pride presneto prav, pa oblacila seveda tudi, ceprav boste
kaksen dan lahko tudi v kratkih rokavih). Kampov je po vsej Islandiji dovolj in so
praviloma dobro urejeni in tudi obiskani. Islandija je raj za
ljubitelje "drugacne" narave, posebej za tiste, ki se vsaj malo spoznajo na
geologijo, geografijo ipd. Priporocam krozno potovanje okoli otoka. Notranjost je primerna
bolj ali manj le za kaksen adrenalinski treking po ledenikih ali do vulkanskih pojavov
(Askja na SV notranjosti). Kogar bi zanimale podrobnosti o "obveznih ogledih",
naj se mi oglasi. Vsekakor pa morate obiskati kopalisca, ki so zelo pogosta, urejena in -
ne boste verjeli - kar poceni! Bodite
pripravljeni na popolni odklop v pokrajinski sliki, na mnoge kontraste ("dezela ognja
in ledu"), na vodo iz pipe z vonjem po zveplu... Cudovita je! Pa srecno pot! Lep
pozdrav! Irena
irena_selak@hotmail.com ________________________________________________
V oddaji si mi rekel, naj napišem malo o Španiji oziroma Andaluziji, kamor sem potovala lansko poletje. Andaluzija me je vedno zelo privlačila. Vroče sonce, temperamentni ?panci, so me klicali, da si sama ta del ?panije ogledam. In nisem bila razočarana. Prisotna arabska kultura v vseh večjih mestih privablja turiste kot za stavo. Mene ni to prav nič veselilo, saj sem bolj raziskovalne, terenske narave. Od vseh mest pa mi je Granada ostala v zelo lepem spominu. Sacramonte, nekoč mestno obzidje, je bilo moje vsakodnevno bivanje od koder sem imela osupljive poglede na sončne zahode in celotni razgled na Alhambro(tista arabska cvetlica, ki neustavljivo privablja gruče turistov) in skrivnostno Sierro Nevado. Mislim pa ,da je moje vandranje po Andaluziji najlep?e zaključilo območje nacionalnega parka Cabo de Gata, bolj natančneje mestece San José. Z samo 100 mm padavin je to najbolj su?no območje v Evropi. Takoj mi je ta skriti kotiček postal v?eč. Nikjer nobenih turistov, vsaj tistih masovnih ne. Samo su?nata , vetrovna pokrajina, z različno vklesanimi klifi na obalni poti.Tudi nekaj vulkanskega ima Cabo de Gata. Z Ianom, mojim novim prijateljem, sva s kolesi ali pe? raziskovala to, izstopajočo pokrajino. Črna, razbrazdana obalna pobočja, meli?ča ali kamnine so mi vedno dale vedeti, da se je res tukaj nekaj vulkanskega dogajalo. Posku?ala sva priti pe? do svetilnika Cabo de Gata, pa naju je dolga, pra?na pot le prisilila,da sva odnehala in na srečo dobila prijazne Italijane,da so naju odpeljali nazaj v San José. Naslednji dan sva raje s kolesi od?la na pot. Svetilnik je bil na ?alost zaprt, a samo lučaj stran sva odkrila soline z lenimi flamengi, ki so se namakali v tej solni močvari. Moram priznati, da sva po vsej tej kolesarski turi lahko z Ianom le obsedela v hostlu in se samo re?ala ?panskim posrečenim kolesarskim sede?em…. Res je, veliko sem slišala, kako nevarna zna biti Španija. Tudi sama sem spoznala nekatere, ki jim je bilo nekaj ukradeno, pa še sami niso vedeli kdaj. Po drugi strani pa imam prijatelja, ki se je z motorjem pripeljal v ta del Španije brez kakršnih koli zapletov in problemov. Sama imam zelo pozitivno izku?njo s tem. Včasih sem se bolj varno počutila kot na ljubljanskih ulicah. Moj nasvet je preprost. Pogumno pograbite svoje ruzake, sledite svojim utripom srca, in navsezadnje tudi nekaj previdnosti ne bo odveč, saj veste tisto o materi modrosti.. Vsem veliko potovalnih u?itkov, Nika Bo?ič kljukca@hotmail.com , ________________________________________________
Spet
mal gledam tvojo stran pa sm najdu ta popotniski
prirocnik. Ko sm bral pripetljaj iz Neaplja sm se ob samam naslovu poglavja spomnil na
en majhen trik, na katerega sem naletel v Barceloni. Dva moja znanca, en american, drugi
kanadcan, sta se sprehajala po gotski cetrti. En malo bolj zivahen mozic se zaleti v
kanadcana in se zacne mal prerivat in istocasno se dere football, football. On seveda
deluje kot da ima zogo in "dribla". Ker pa roke pri fuzbalu le redko kaj
pocnejo, jih je ta spanec pridno zaposlil z brskanjem pa kanadcanovih zadnjih zepih. Drug
kolega, american, je hvala bogu mal zaostal in je kr hitro zaposlil svoje roke s tem, da
je spanca ustavil. No
to je sam en tak kratek vtis. Metro je pa itak znan po tem. Guzva na tekocih stopnicah, en
mal starejsi ata ob meni pa ena roka v mojem zepu, ceprav sm jst z obema mojima rokama
pestoval moj ruzak. No sm pol kr hit eno v zep potisnu. Moj inventar pa se po tej izkusni
tut hvala bogu ni zmanjsal. Lp,
Simon ________________________________________________ Na tvojih web straneh sem opazil eno
vprašanje na katerega imam celo odgovor Živjo! ________________________________________________ DOBRODOŠLI V FRANCIJI Aprila mesca leta 2001 sem se
odpravil v francosko prestolnico izpred avtobusne postaje v Mariboru. Sam promet pa je tukaj tako zelo velik
in gost da moraš že kar presneto dobro pazit, da ne narediš po svoji ali pa po napaki
drugih udeležencev v prometu kakšnega karabola. Sicer pa tole prav gotovo pri Francozih
ni nobena redkost v bistvu se oni sploh ne sekirajo zaradi tega. Kot zanimivost je vredno
omeniti da je v Parizu vsak drugi avtomobil karaboliran in to je pri njih pravzaprav
čisto nekaj normalnega v njihovem vsakdanjem življenju. Še na svoje lastne oči sem
videl v tem zelo gostem prometu kako sta se dva avtomobila zaletela človek je na hitro
stopil ven in sta se oba pogodila med sabo si izmenjala kupone in stvar sta zaključila z
pozdravom in se odpeljala. Kar se tiče prometa se ti prvi
trenutek zazdi, da nobeden ne vozi po nikakršnih pravilih in predpisih, to gredo vsi
nekako po svoje in na hitro. Čeprav po drugi strani pa takole ko sem tole malo opazoval
so predvsem bolj strpni kot vozniki če jih primerjam z nami Slovenci. Nikamor se jim ne
mudi, noben se ne jezi na nobenega ko se znajdejo v promentem zamašku. V bistvu hočem
povedat da imajo prometno kulturo na precej višjem nivoju kot mi Slovenci. ________________________________________________
Konec četrtega letnika je zaradi
mature in odločanja o študiju lahko izjemno stresno obdobje. Da vzdržiš, moraš biti
predvsem odločen in visoko motiviran. Jaz sem bila oboje. Moj motiv je bila dežela
morja, sonca, sangrije, latinoloverjev ter neskončnega žura in jaz sem bila trdno
odločena, da bom vsega tega deležna tudi sama. Govorim seveda o potovanju v
Španijo, ki me je kot vse dežele z visokimi temperaturami in vročimi temperamenti,
vedno močno privlačila. Tako so se zame in še dve prijateljici, Tino in Snežano
začeli neskončni obhodi turističnih agencij in železniške postaje ter potrpežljivo
brskanje po internetu. Zjutraj smo v Port Bou prestopile in
okoli 10. 00 prispele v Barcelono. Zaradi množice turistov je najbolje, da naslednji vlak
rezerviraš takoj in naš naslednji cilj je bila Granada. Ko smo to omenile uslužbenki,
nas je pomilovalno pogledala in izustila že znani "no possiblle". Tako smo
uvidele, da lahko naš mesece nastajajoč načrt, kolikor je bil po milanski katastrofi
še uporaben, mirno pozabimo in improviziramo. Rezervirale smo torej vlak za Madrid ter si
odšle iskat prenočišče. Tu pa se nam je končno nasmehnila sreča, ko je do nas
stopila neka gospa in nam ponudila sobo. Tako smo sicer rahlo nezaupljive odšle z njo in
se v centru Barcelone znašle pred z grafiti popisanimi vrati, ki so dala slutiti, da se
za njimi ne skriva nič dobrega. V veliko olajšanje pa nas je po temačnem stopnišču
sprejelo domače in simpatično stanovanjce, ki ga je gospa Susane takoj pričela
hvaliti:"It is verri klin and verri new. I don't live here but my dealer lives behind
the fridge". In res je iz sobice za hladilnikom stopil dobrovoljni, miroljubni in
večno zadeti Gavino, prijaznega rasta videza. Kdo smo me, da bi se odrekle za hladilnikom
živečim dealerjem in tako smo ostale. Ko smo po nekajurnem spancu stopile v
kuhinjo, so nas pozdravili močan vonj po hašišu, dva brata iz Švice in Američan, ki
nam je med pihanjem dima povedal, da se je za potovanje odločil tudi za to, da si očisti
pljuča, ker se ga doma ves čas zakaja. Švicarja Ädu in Tinu sta nas povabila na
večerjo, ki pa smo jo po njunem ponesrečenem poizkusu pripravile me, onadva pa sta
stekla po vino. Okoli enajstih, ko je ulica pod nami
oživela in so zvoki pod nami in nad nami potrdili naše sume, da nad nami obratuje
najstarejša obrt, pod nami pa heavy metal bar, smo se odpravili raziskovat nočno
življenje Barcelone. Ulice so nabite z življenjem kar vrele. Mladi, stari, vsi so šele
sedaj zapustili svoje domove in dobesedno preplavili osrednjo, najširšo ulico Las
Ramblas, ki je znana po sliki, ki jo je na njena tla naslikal Joan Miro in je v resnici
suha rečna struga. Navdušeno smo pohajali iz kluba v
klub, ko smo v Raggae baru zaslišale, da nas nekdo kliče:"Slovenke, hajdemo na
piče!" Pred nami je stal dvometrski črnec, oblečen le v kričeče rumeno brisačo,
se predstavil kot Robertson in povedal, da je nekaj let igral košarko v Sloveniji, nato
pa v Beogradu. Zmenili smo se, da nas bo peljal do kompleksa klubov in diskotek ob morju,
kamor smo zaradi nenehnih prekinitev:"Slovenke, idite pišati, a ja ču da si zrolam
joint;" hodili večino noči. Ko sme končno prispeli, smo začudeno ugotovili, da se
moška populacija čudno koncentrira v enem predelu in kmalu odkrile vzrok v zvijajoči in
oblačila odmetujoči plesalki, brez celulita. Strinjale smo se, da je "čist čudna
u faco" in odšle v predel, kjer se je iz podobnih razlogov koncentriral ženski del
občinstva. Naslednje jutro ni bilo počutje nič
kaj rožnato in sklenile smo, da bomo mačka zdravile z veliko porcijo kulture. Začele
smo s sprehodom skozi Gotsko četrt, ki nas je prevzela s kontrastom, ki ga ustvarjajo
koničaste, temačne stavbe in živo vijolični cvetovi plezalk, ki se ovijajo po njihovih
sivih zidovih. Ulice so bile polne slikarjev, glasbenikov in pantomimikov, žal pa tudi
brezdomcev in invalidov. Obiskale smo Museo Picasso, katerega ogled je zelo zanimiv,
vstopnina pa dokaj nizka. ________________________________________________
IRSKA WALES
Faro.
Jug Portugalske. Utrujena po vožnji z zadnjim
avtobusom sva zvečer prispela v obmorsko mesto Praia de Faro. Skupaj z ameriškim
popotnikom smo se odpravili proti kampu Parque de campisimo. Žal je bil “baje”
popolnoma zaseden. Kaj sedaj? Američan
je dejal, da bo prespal kar na plaži. Midva pa sva se odpravila do trgovine in med potjo
srečala domačina. Ta nama je velikodušno ponudil prenočišče v svoji lastni hiši.
Bil je ribič, zato nama je zaupal ključ, ker se je zgodaj zjutraj odpravil na lov. Še
prej nama je za večerjo pripravil ribe. Kot zanimivost naj še poveva, da se
je lahko dekle tuširalo v njegovi kopalnici, jaz pa sem moral ven na plažo pod tuš. Za
hišo je bila namreč lepa peščena plaža. Nataša & Tadej Tadej Bozic natasa_tadej@yahoo. com ________________________________________________
Prijatelja sta potovala v Rusijo in
Belorusijo. Najprej sta si nekaj dni ogledovala Rusijo, predvsem prestolnico-Moskvo, ki
šteje z okolico okoli 10 milijonov prebivalcev. Končni cilj pa je bila Belorusija. V
času njunega tamkajšnjega bivanja, se je v mestu in okolici marsikaj dogajalo; med
drugim tudi praznik piva na enem izmed stadionov. Slučajno sta šla enkrat v tem času
tudi onadva tam mimo. V bližini so stali policisti. Eden od njih je ustavil prijateljico
in ji rekel: "Oprostite, mi daste 5 rubljev (1py? ~ 9sit)?" Ona je bila
presene?ena in rahlo prestra?ena. Poleg beloruske je namre? imela le rusko prehodno vizo.
S strahom in strogo je vprašala: "Zakaj, čemu?" On pa je samo skomignil z
rameni in šel. Potem sta v bližini videla stojnico s pivom. Policist oz. varnostnik si
je zaželel te pijače, ki si je pa s svojo plačo ne more pogosto privoščiti. Bilo jima
je žal. Belorusija, avgust
2002: To leto sem tudi jaz obiskala deželo
tisočerih jezer. S sestro sva bili povabljeni v Vitebsk, rojstni kraj slikarja Marca
Chagalla in igralcev Douglas. Po 2. svetovni vojni je bilo mesto zelo porušeno, zdaj pa
je tu polno blokov. Standard je nizek za razliko od nekoč, ko je območje (Belorusija)
predstavljalo eno izmed najbogatejših predelov SZ. Podobno stanje je v birokraciji. Kmalu
po prihodu sva se morale registrirati na uradu za tujce. Prijatelj, domačin je nesel tja
najine potne liste. A to ni bilo dovolj. Morali so naju videti v živo. Glede na potne
liste sva bile "ta prave". A vseeno ni bilo v redu. Čudne, "sumljive"
sva se jim zdele, ker nisva imele treh imen; poleg priimka in imena še imena po očetu.
To je tam običajno. Da so nekako rešili ta problem so potrebovali nekaj ur in sicer ob
močnem prizadevanju in prepričevanju našega prijatelja. marjeta ________________________________________________
Živjo! Poletje
se bliža jeseni. Za prijateljico (Niko) sva potovali po grških otokih. Grki imajo 777
otokov (nekateri so naseljeni, nekateri pa tudi ne). obiskali sva jih 7 (severni in južni
Sporadi - ob Turški obali). Lesbos, Hios, Samos, Patmos, Kos, Rodos in Karpatos. Težko
je reči kateri od njih je najlepši. Vsak ima kakšno posebnost - zanimivost -
znamenitost. Lesbos je znan po antični pesnici Sapho, ki je svoje stihe namenjala
ženskemu spolu (zato tudi tako ime otoka), Hios je otok, kjer pridobivajo mastick -
smolo, iz katerega izdelujejo žvečilne gumije; na Samosu je mesto Pitagorion, kjer je
ustrvarjal matematik in fizik Pitagora; Patmos je sveti otok Egejskega morja, kjer
se je apostol Janez "srečal" z Bogom in svojemu učencu Procortesu
narekoval preroško pismo Apokalipso (Razodetje); otok Kos slovi po Hipokratu, očetu
moderne medicine ter po obilici vetra primernega za jadranje, srfanje in druge vodne
športe. Rodoos je otok zabave in žura, kjer mladina omaga šele, ko se začne daniti.
Karpatos pa je od vseh otokov najmanj turističen in zato še toliko bolj vreden obiska.
Na severu otoka je gora Olympos, kjer domačini nosijo pristna karpatska oblačila
(noše), govorijo bozantinsko-dorsko narečje, tako da jih še grki jih težko
razumejo. Na vzhodni strani otoka so tudi prekrane plaže, kamor se pride le po morju. Letalska
karta Atene
- Kairo - Atene = 81.000 GRD + tax Atene
- Kairo = 77.000 GRD + Tax 100
DEM = 17.000 GRD 100
USD = 39.000 GRD 1
GRD = 65 SIT Lp,
Sabina <sabina.klemencic@up.telekom.si> ________________________________________________
Zdravo
Janin! V
tvojih pismih sem zasledil, da nekdo sprašuje ,kje bi lahko dobil informacije za prevoz po Evropi z avtoprevozniki.
031-585155 to je številka od agencije ki posreduje pri prevozu. Najboljše pa je,
da vprašaš kakšnega avtoprevoznika iz tvoje okolice. Jaz
pa imam eno vprašanje za JV Azijo.Kdaj je najboljše obiskat Vietnam in kakšne so kaj
cene. Zanima
me tudi ,kam se da priti za približno 2000-2500 DEM in je najboljši termin avgust in
september. zoran.furman@guest.arnes.si LP
zoran ________________________________________________
V
Ljubljani grozno vreme, dež, dež in spet dež… Odločiva se, da greva do Maribora z
vlakom, ker v takem vremenu itak ne bova dobila štopa. V Mariboru spet ena kisla
atmosfera in tako se po večerji iz trgovine odločiva za vlak do Dunaja, ki gre
predvidoma ob 315 v nedeljo zjutraj. Je pa najet od ene agencije in sploh ni za zihr da bo
gor plac. No, odločiva se da ga počakava. Malo hodiva po mestu, vmes naju nekajkrat
ujame dež in vedriva pod raznimi napušči in platnenimi strehami, čakava, ampak čas se
nikamor ne premakne. Ko bi le vedela da nama v prihodnjih dneh pet ur čakanja ne bo
pomenilo popolnoma nič. Ob 2200 zaključiva na klopci na železniški postaji. Ljudi
skoraj ni. Vse poti so še odprte….. Na
vlaku so neverjetno kurili, ker se je najbrž zaštekala ročka za regulacijo temperature?
Zjutraj sva imela čist suho žrelo, ampak naspala sva se pa le nekaj. Zbudila sva se v
eno grdo deževno in megleno jutro in ko sva se znašla na postaji Wien-sud, nisva vedela
ne kod ne kam. Okoli naju sami Kitajci ?! Potem lutava po praznemu Dunaju in ne moreva
kupit enega filma za fotoaparat, ker je seveda nedelja…No, kupiva ga na glavni
železniški postaji (kjer so cene zelo zasoljene), od kjer se potem odpeljeva do prve
postaje izven Dunaja v smeri vzhod - Bratislava. Odpeljeva se pač ene tri postaje naprej,
malo nalašč, malo po nesreči. Poizkušava
stopat, pa vidva da so ti Avstrijci res eni prasci, ker skoraj noben noče ustavit.
Avtomobili pa so skoraj vsi dizli, vsaj tak občutek sva dobila. Vmes malo pešačiva, pa
malo štopava, končno nama ustavi en čuden tip, po videzu in gestikulaciji sodeč,
peder, ampak zategne naju pa le nekam naprej. Potem
pa spet ista štorja, dokler nama ne ustavi en Srbin, ki pobira časopis ki je ostal po
vrečah. Tu namreč prodajajo časopis kar po vrečah, gor je pa škatlica za denar. Potem
pa spet pešačiva pa pešačiva in končno prideva v Heinburg, ki je najbrž običajno
čist fajn kraj, ampak midva ga dojemava bolj površno, ker imava počasi že dosti hoje.
Odločiva se, da greva naprej do Slovaške
meje in bova nekje pred mejo prespala… Pa spet hodiva in hodiva…pa nama kar naenkrat
sam od sebe ustavi en Slovak, ki baje prodaja zdravila po srednje - vzhodni Evropi in naju
zategne do ene črpalke v Bratislavi. Vsa zadovoljna kupiva nekaj za jest in se odpraviva
štopat… Hm pa bolj malo sreče in tako se odločiva za spanje na enemu betonu, skrita
za enim reklamnim panojem, ki sva ga položila počez na tla. Piha veter in spi se tko -
tko… Začneva
štopat, pa naju en tip zategne do druge črpalke, kjer ni potem čist nič sreče in pol
lutava gor in dol ob eni ušivi “magistralki”, kjer nama noče nobeden ustavit.
Štopava do 1300, pa nekaj teživa ljudem po črpalkah, pa ne gre nobeden na SV…
Spoznala pa sva, da je najboljši način, da dobiš prevoz če sprašuješ za prevoz ljudi
po črpalkah. Končno gre en nekam tja gor in naju zategne do kraja Žiline, cca 100km od
Poljske meje, na eni črpalki si privoščiva juho iz vrečke in radenske ki nama zelo
paše… In
spet sva šla zamorit folku, če gre kdo naprej in že ta prvi gre (računalnikar, ki se
med vožnjo kar naprej pogovarja po mobitelu o enih serverjih itd.). In naju zategne še
malo naprej, tam pa spet bolj malo sreče in hočeva že iti spat, pa nama ustavi nekdo s
kombijem, ki potem nori po enih čudnih cestah, zategne naju 5km od Poljske meje, kjer je polno vlage in mraz ko
hudič, saj je bil ta kraj ob vznožju hribov in ob reki. Poizkušava
štopat pa se nama približa en tip s frizuro a la Bundesliga in kar začne nakladat in
tako zveva da je Bolgar, ki šverca avtomobile iz Poljske in čaka ene kolege, ki so šli
urejat ene papirje za en avto, ki so ga na meji zaplenil. Potem nama razjasni vse
značilnosti kraja, in pove da spi v enemu ql penzionu, ki je menda zelo poceni itd. Po
kratkem premisleku se odločiva za enak način preživljanja noči, za oba skupaj sva
plačala 25 DEM, kar se nama zdi sprejemljivo. Potem skupaj poklepetamo in se
spoprijateljimo. Opraviva osebno higieno in zaspiva kot ubita. Zbudiva
se v enkratno sončno jutro in izveva da so ponoči prišli kolegi po Bolgarca in je
stegnu domov. Prejšnji dan je rekel da bo potreboval do Bolgarije dobra dva dneva. Midva
se počasi spakirava in si privoščiva dober zajtrk (kozarček tatarske omake in 0,75kg
kruha s Fanto iz rdečih pomaranč) kjer spet spoznava ene čudake z Bundesligo na
glavi… Pa se odpraviva štopat in po kar nekaj časa nama ustavi en Liaz (tovornjak ki
pomaga pri žetvi), ki naju prigunca 500m od meje, kjer je dolga kolona tovornjakov. Pa
se odpraviva morit tovornjakarjem in en Romun nama obljubi, da nama bo ustavil, če bova
še štopala, ko bo prišel on čez carino. Potem nama na meji Slovaki zamorijo, vse
hočejo vedet, kam greva, po kaj greva… in potne liste skenirajo vsaj ene petkrat…
Takoj zamenjava neki keša v Złote in greva štopat. Še pred Romunom pa nama ustavita
oče in sin z enim starim Seatom, ki gresta v Krakow na dopust iz Madžarske. In po nekaj
urah sva v Krakowu, privoščiva si en Kebab(p), da nama pol gori v žrelu, in se
odpraviva malo po mestu in sva šokirana nad lepotami (v vseh pogledih). Glavni
trg je fenomenalen, ambient in razpoloženje še bolj, lepo vreme…Nekaj lutava in se
totalno zgubiva, pa sprašujeva en folk, pa se najdeta dva tipa, ki gresta z nama na
tramvaj, nama plačata karte in gremo nekam ven iz centra mesta, potem ugotoviva da še
vedno nimava pojma kje sva.In potem vprašava enega študenta, ki najprej misli da sva
Angleža zaradi najine angleščine in se nama kar naprej smeji, no v glavnem nama
razloži, kako je najbolje priti do Varšave. Zavlečeva se spat v eno grmovje, kjer je
polno enih živali in mrčesa, ampak ni druge… Ko zaspiva ugotoviva, da sva zraven
letališča… Ob
800 se odpraviva peš ven iz Krakowa, kjer potem malo štopava in naju en tip z Vectro s
hitrostjo 190km/h zapelje 65 km daleč in naju pusti na enem čudnem kraju, kjer je
nemogoče dobit štop. No štopala sva več kot tri ure, vmes sva že trikrat šla skoraj
domov in se cca petdesetkrat ozmerjala, vročina je bila neznosna, sedela sva na odcepu
avtoceste, pol metra od naju pa so divjali tovornjaki. Sence ni bilo nikjer ob cesti,
jedla nisva že cel dan… Ampak
nama le ustavi en tip srednjih let z enim kombijem (en star mercedes) in nama razloži, da
gre skoraj do Varšave. Vmes nama razloži marsikatero zanimivo šofersko, kako dela ene
luči za Nemce, pa tudi o prostituciji, ki jo vidimo ob cesti. Tu na Poljskem je
prostitucija namreč legalna, po pričevanju najinega šoferja pa je največ Bolgark in
Ukrajink. Glavna cesta je ena čudna avtocesta, ki je taka kot pri nas, le da vmes ni
ograje, prav tako ne ob strani, iz stranskih cest pa prideš na to avtocesto kot na
običajnem križišču, tako da je na teh cestah izredno veliko nesreč. Pred križišči
na avtocesti pa so postavljeni znaki, ki opozarjajo na nevarnost podrtja pešcev ?! No,
zvečer pridemo v Žirardow, ki je v predmestju Varšave (40km), od koder greva midva z
vlakom do Varšave, prespat k najinemu znancu Dareku. Mama nama skuha eno večerjo, dobro, ampak od tistega mesa
naju pol še ene tri dni napenja… Spat greva kot človeka in počutiva se odlično… Zjutraj
greva spet z vlakom nazaj do Žirardowa, kjer sva zmenjena z Mihalom (možakar s kombijem)
in pot se začne naprej, po enih stranskih cestah. Imava se fajn in med vožnjo se stalno
pogovarjamo, seveda v jeziku ki je mešanica Poljščine, Hrvaščine in Slovenščine.
Poslušamo en poljski rock… Vmes naju pelje na kosilo in na pivo (tudi za s sabo), dobrovoljno pa nama je plačal on. Zategne
naju nekam blizu Litvanske meje in se takoj
odpraviva štopat naprej in imava kar srečo, trije
štopi en za drugim in že se znajdeva v Suwałkiju, kjer si privoščiva večerjo, ki jo
zmoti en zoprn pijanec in začne težit ne vem kaj, ker ga nisva nič zastopila ker je bil
preveč pijan, (pride do prerivanja) ampak na srečo so prišli mimo njegovi prijatelji v
modrem avtomobilu z modrimi lučmi na strehi in ga odpeljali k sebi za prespat. Iz
pogovora z ljudmi izveva da je štopanje v Litvi lahko dokaj nevarno opravilo in se
odločiva, da greva čez mejo z vlakom. Na postaji sva ob 1800, kupiva karte in izveva da
gre vlak zjutraj ob 840… Ma, ni problema, imava eno večerjico potem pa spat noter na
postajo, na toplo, noč je kar mirna, tako da
a sva se kar naspala. Zjutraj
greva na vlak, ampak zaradi čudne meje (vlak se na meji ustavi, odprejo se železna
vrata, vlak gre skozi, vrata se zaprejo, gor pridejo cariniki v uniformi in supergah in
pregledajo potne liste in se jim zdi prav smešen slovenski potni list) in zamudne
ceremonije na meji smo zamudili povezavo za Kaunas. Tičimo tu v Šeštokaju, pada dež,
vse je depresivno, malo nama je vse dol padlo v tej Litvi… Spoznava se z enimi Ruskimi
skavti, ki dosti uporabljajo besedo na f… , ampak drugače so čist v redu ljudje in
naju malo seznanijo z golimi dejstvi o Litvi. Z
enim lesenim vlakom starim petdeset let (sedeži leseni, okna lesena, neznosen smrad po
nafti, to so najini vtisi iz vlaka), ki komaj vleče le pridemo v Kaunas. Sto kilometrov
smo prevozili v neverjetnih osmih urah, saj je vlak ustavljal v vsaki vasi in potem je
komaj speljal. Na postaji se srečamo z Migle in Živile ( znankami, ki sva jih spoznala v
Varšavi za novo leto ) in gremo k Živile domov. Tu zveva da bova tukaj tudi stanovala.
Opraviva vso osebno higieno, potem pa se odpravimo
ven nekaj pojest v eno v redu pizzerijo. Kaunas dojemava kot čisto normalen kraj, še
posebej zanimiv se nama zdi javni prevoz v obliki kombijev, ki vozijo po svoji trasi,
ampak ustavljajo pa kjerkoli hočeš. Cena enega prevoza pa stane približno 50 SIT No,
potem gremo še na en jazz koncert in še na sotočje enih dveh rek, kjer je bilo eno
pogansko svetišče. Na hitro si ogledamo še en grad, večer pa končamo v enmu super
pub-u, kjer je zelo v redu glasba in nasploh cel ambient. Dober in zanimiv večer… Oče
od Živile nas zategne do morja (Baltsko morje), kjer občudujemo lepo mivkasto plažo, ki
mora biti, kadar je lepše vreme, čisto v redu, potem malo hodimo okoli in si ogledujemo
še ene poganske stvari, ki jih tu dobesedno mrgoli in še en muzej jantarja ( 90%
svetovne količine tega dragega kamna je na obali Litve), ki pa je malo bolj zanimiv.
Potem gremo v eno oštarijo, kjer vidiva kulinarično kulturo Litvancev, saj so bistveni
na meniju svinjski : rep, noge, jezik, rilec, itd… Mi jemo pohan sir (palčke), potem pa
v olju namočen in popražen česnov kruh, potresen s parmezanom, odlično, ampak tudi
holesterolično…Po kosilu gremo v en muzej kamnov, ki jih je en tip zbiral enih sto let.
Nama se je zdel najbolj zanimiv pokvarjen tank T-62, kot primer tehniške dediščine, ki
je še od vojne ostal na polju… Potem
se le počasi skidamo domov, in se kar kmalu odpravimo spat…predlagala sva obisk
kakšnega pub-a, pa sva naletela na odločno nasprotovanje, Discovery, sinhroniziran v
Ruščino naju pa pač ne zanima…Pri njenih starših pa sva veljala za fejst fanta, ker
sva pri kosilu spila eno pivo, kajti ti Litvanci prepijejo kar precej žganih pijač, če
pa tu piješ pivo je to kot bi pri nas pil sok… Danes
pa nas zategne Mama od Migle do etnogarfskega muzeja, kjer se da marsikaj zanimivega videt
in to tudi naredimo. Potem naredimo še en krog v čolnu okrog tega gradu, kjer je muzej,
ker pač stoji na otoku. Ta grad je bil postavljen v 13 st., kasneje porušen in po
načrtih rekonstruiran Potem se odpravimo imeti piknik ob enem od tisočih jezer, in potem
ene dve ure iščemo prostor in ga le najdemo. Jemo rižoto iz termoposode, ampak premalo
za Slovenski želodec… Ti Litvanski tipi so pa vsi tipični Rusi, še posebej v
kopalkah… Malo
smo šli na sprehod po Kaunasu, da bi kupila
kakšne spominke, pa je bolj švoh bera, enostavno ni kaj kupiti. Revni ljudje iz
predmestja se vsak dan vozijo v Kaunas, prodajati poljščine, gobe in drugo, vendar
kolikor sva midva videla, verjetno niso zaslužili niti za vožnjo nazaj…Nama je še
najbolj padla v oči cena cigaret, ker so
smešno poceni… Potem gremo še po karte na železniško postajo, ki sicer razpada, za
izdelavo katerih rabijo pol ure…pa ni nobenega problema, sam pol ure…?! Sicer so cene
v Litvi precej nižje kot pri nas, predvsem hrana, alkoholne pijače ter cigarete. Tako da
poljaki radi hodijo v Litvo po take artikle. Sicer
je Litva izredno zgodovinsko bogata pokrajina na obali Baltskega morja. Litovci so s
svojega prvotnega teritorija ob Baltiku v 13.st. razširili svojo oblast do Črnega morja,
na ozemlje zaradi tartarskih vpadov razpadle Kijevske Rusije. V 13.st. in 14. st. so se
bojevali proti prodiranju nemškega viteškega reda, 1386 so pod Jagielom (dinastija
Jageloncev) sprejeli krščanstvo in se združili s Poljsko, ter ji tudi vladali. Poljaki
so jih skušali potem ves čas polonizirati. V 16. st. ustanovijo v Vilni (Vilnius)
poljsko univerzo. V 19.st. pa so Litovci doživeli nacionalni preporod. Z delitvami poljske države je Litva prišla pod Rusijo in
1918 je postala samostojna država z glavnim mestom brez Vilne, ki so jo zavzeli Poljaki.
Od 1940 leta je bila Litva sovjetska republika do leta 1990, ko je razglasila neodvisnost
in postala samostojna država. Ta
dejstva pojasnjujejo odnos držav Poljske in Litve. Tudi največji poljski pesnik prihaja
iz Vilne. Če pa danes prideš v glavno mesto Litve Vilno še vedno večina prebivalcev
zelo dobro govori Poljsko. Ravno zato, so Poljaki še vedno navezani na to mesto. Ob
enajstih imava vlak. Na vlaku srečava ene zanimive ljudi in pot do Suwałkija mine
tik-tak , potem pa res na hitro dobiva štop do Augustowa in še dva študenta do Varšave (okoli polnoči), ki naju povabita v eno
mornarsko oštarijo. Tu so vsi nažgani do amena, ampak midva se ne dava motit, igrava
pikado in spijeva en pir, prespiva pa na odru, med bobni in bas kitaro… Prištopala
sva do Łodza (ob letališču), usta polna obcestnega peska. Štopava na enem kraju, kjer
naju komarji skoraj požrejo (toliko komarjev v življenju še nisva videla), dost imava
vsega, pa vzameva vlak do Prage ob 23.31. V Wrocławu čakava do zjutraj na vlak, ko pa
sva ga dočakala je bil pa tako poln, da sva se komaj zbasala nanj… 17.
avgust, cetrtek Praga. Najameva eno v redu sobco za cca 10
DEM/osebo/noč. Pol ure sva glihala za sobo, ker je bilo na postaji veliko agentov za
hostle. Malo se spočijeva in opraviva osebno higieno in greva v supermarket iskat nekaj
za jest pa za pit… Greva 200 m po starem mestu pa se obrneva in greva spat, kjer zaspiva
kot ubita… V
novo jutro se zbudiva kot prerojena. Odpraviva se po Pragi in se seznaniva s kulturo in
ambientom. Najbolj zanimiva je Karlova ulica in še njegov most. Na Hradčanih še bolje.
Polno enih turistov in nasploh dobro vzdušje. Greva jest v eno original oštarijo in
počutiva se zaželjena, na žalost je račun malo manj zaželjen, res pa je da sva jedla
v strogem centru mesta. Sicer so cene v Pragi nižje kot pri nas, še posebej poceni je
pivo, ki je tudi zelo kvalitetno.Ob 1600 utrujena do konca greva v sobco malo odležat,
potem zvečer pa malo okoli po mestu, ampak se zgubiva in to vsak zase, no pa brez panike,
najdeva se v sobci čez eno uro… Zjutraj
se umijeva, obrijeva in opraviva veliko potrebo, vse to za naprej, da bi čim dlje
zdržalo…Greva štopat za Brno in naprej za Avstrijo.
Zvečer sva že na Dunaju in to res hitro.Odločiva se, da greva na vlak, ker je bila za
štopat vročina prehuda, saj je bilo v senci več kot 35°C, kajti ravno takrat je po
Evropi divjal vročinski val. Vlak za Ljubljano potegne ob 804 zjutraj, nekako
prespiva na postaji (na vozičkih, ki služijo za prevoz prtljage), ampak je vroče za
znoret, na postaji je bilo vse zaprto. Zjutraj
greva na vlak za Slovenijo, ampak v Gradcu moramo prestopit zaradi popravila proge na
avtobus, tako da gremo en del z avtobusi. No v enem kraju so šli glavno vsi z busa, tudi
midva. Potem greva na stranišče, ko prideva nazaj ven pa ni bilo žive duše. Kasneje
sva izvedela, da so-smo se zmotili in so šli naprej midva pa ostala bogu za hrbtom. Zvedela sva da sva 15km od Slovenske meje z
naslednjim avtobusom ob 1920, ura pa je bila 1100. Potem
pa sva šla štopat in tako prištopava do Maribora, kjer gre vlak ob 15.00 za Koper. Tako
sva le srečno prispela v rodno Slovenijo, vesela in zadovoljna, da vsa se odpravila na to
pot, kajti ti kraji so izredno zanimivi za
raziskovanje zaradi svoje zgodovine. Poleg vsega pa je zaradi nižjih cen zelo primerna za
študente… Napisala
: Davor Intihar in Matic Jesenšek ________________________________________________
Kako
na Islandijo? Zaradi
oddaljenosti in lege je verjetno je najprimernejši način potovanja letalo do Reykjavika.
Druga možnost je trajekt iz Velike Britanije ali Danske. Če se odpravimo z Danske nas
vodi pot čez Farške otoke, kjer je treba tudi prenočiti. Malokdo
se bo verjetno odločil za uporabo lastnega vozila. Veliko turistov potuje z avtobusom.
Mogoč je nakup ugodnih vozovnic. Ena varianta je na primer vozovnica za krožno potovanje
(Full circle pass). Z njo se lahko peljemo okrog vse Islandije, pri ostalih prevozih izven
rednih prog (s kombiji), pa je nekaj popusta. Pot je treba vsaj malo načrtovati, saj
avtobusi večinoma vozijo samo enkrat na dan. Rent a car je dobra a draga možnost. Poleg
tega z običajnim vozilom ne morete videti kaj dosti več kot z avtobusom. Okrog otoka
vodi v glavnem samo ena širša cesta, asfaltirana samo v bližini večjih naselij. Za vse
druge poti je treba imeti avtomobil s pogonom na vsa štiri kolesa (se ga da tudi najeti),
saj je treba velikokrat prebresti reke in se spoprijeti z drugimi ovirami. Če
je kdo navdušen kolesar se bo kar namučil, saj je zaradi vetra in slabih cest
kolesarjenje zelo naporno. Kolesa je moč naložiti na avtobus. Štop zna bit zaradi
redkega prometa povezan s čakanjem. Islandija je po površini skoraj petkrat večja kot
Slovenija in ima manj kot 270.000 prebivalcev, od tega jih 170.000 živi v Reykjaviku.
Tako se lahko včasih voziš cele ure in ne srečaš nikogar. Vsi
večji kraji (večji kraj ima lahko samo nekaj tisoč prebivalcev) so povezani z
letalskimi linijami in prevoz menda niti ni tako drag. Bivanje
Kakih večjih hotelov, razen v Reykjaviku, v glavnem ni. Popularni so 'Edda Hotels', ki
poleti organizirajo prenočišča v šolah in drugih domovih. Ponavadi je treba imeti
spalno vrečo, prenočišče je lahko tudi kar v kaki telovadnici. S spalno vrečo je
spanje ceneje (skoraj zelo poceni) tudi v motelih, če vam ga uspe najti. Tudi privatna
prenočišča so pogosta, cene pa niso previsoke. Da se tudi kampirati, upoštevati je
pač treba, da temperature niso preveč visoke. Drugo
Islandija leži tik pod polarnim krogom, kar sicer ne pomeni tudi polarnih temperatur.
Poleti se gibljejo okrog 10 stopinj, pozimi pa okrog ničle.Grenlandija, ki je oddaljena
kakih 300 km in ni pod vplivom zalivskega toka, ima bistveno nižje temperature. Vsekakor
se je treba obleči toplo in nepremočljivo. Najboljše je uporabiti večplastna
oblačila. Obvezna je tudi dobra obutev. Islandci
radi pijejo kavo in dostikrat jo je mogoče za nizko ceno dobiti neomejene količine,
kolikor je pač lahko popiješ. Druga zgodba je z alkoholom. Vino in žganje so
legalizirali leta 1933, točenje piva z več kot 2.2 % alkohola, pa je bilo prepovedano
vse do leta 1989! Alkohol je drag in ga ni mogoče kupati v običajnih trgovinah. Tudi
drugače je Islandija draga država, saj morajo skoraj vse uvažati. Islandščino
verjetno malokdo obvlada in na srečo skoraj vsi govorijo angleško. Od voznika avtobusa,
do starejše ženice, mladi pa tako ali tako. Islandci so prijazni, ponosni in nikakor ne
skandinavsko hladni. Matej
Belcic Več
fotografij: http://www.parakrilec-drustvo.si/islandija
/
Fotoreportaže: Zdravo
Janin!
Pred
tremi meseci sva se s kolegom odpravljala prekolesarit Skandinavijo
in nisva imela časa. Dejal si mi naj se ti oglasim, ko prideva nazaj. Zdaj sva prišla
domov in imava precej gradiva, predvsem digitalnih fotk (jpg format...). Za vzorec
sem ti poslal 4 izmed mnogih. Prekolesarila sva celo Finsko, do Nordkappa
in se vrnila do Osla po obali Norveške, od tam pa sva z letalom letela
do Prage in spet na kolo do doma navkljub katastrofalnim poplavam.
Prevozila sva 4761km in bila na poti 43 dni... ________________________________________________ Primeri
virtualnih mest: ________________________________________________ E-mail: marjetamalesic@hotmail.com GSM: 040-816-282
________________________________________________ Grčija Potop v najvecjo podzemsko
dvorano na svetu
Leta 1989 so se na pobudo grskega ministrstva za kulturo zacela jamsko potapljaska raziskovanja v termalnem jezeru v udornici Vouliagmeni pri Atenah. Kot prva sta se v izvir potopila izkusena jamska potapljaca Jean-Jacues Bolanz in Luigi Casati. Njuno odkritje je preseglo vsa pricakovanja, saj sta nasla vhod v ogromno potopljeno galerijo. Vec let zapored sta organizirala speleoloske raziskave in tudi letos se je v Vouliagmeniju zbrala evropska potapljaska elita. Cilj - topografsko izmeriti najvecjo podzemsko dvorano na svetu in izrisati natancen nacrt vseh rovov tega potopljenega labirinta. Zaradi izjemnih globin preko 100 metrov in skupne dolzine nekaj kilometrov je bila nujna uporaba najmodernejsih potapljaskih tehnik, predvsem s podrocja mesanic dihalnih plinov. Najvecja pozornost je bila posvecena varnosti celotne operacije, saj je jama do danes terjala se sedem smrtnih zrtev za jamsko potapljanje neusposobljenih potapljacev. Lep pozdrav Arne Hodalic ________________________________________________ |
Albaniji - Dubrovnik, Kotor, Tirana, Durres, Laguna,
Bitola... 
Tam so se
v
No v
tistem casu so po
Govoril
si tudi
Sam
tudi rad potujem in sem tako kot tudi kdo drug ze bil marsikje.
