...Po začetnih zapletih z avtomatskimi prestavami in z iskanjem poti po neverjetnih cestnih labirintih okrog New Yorka (samo domačinom je jasno, kaj pomeni katera tabla), sem avto srečno prikrmaril do najinega mladinskega prenočišča v centru Manhattana. Parkirišča so nemarno draga, zato sem avto zapeljal kar na rob široke šestpasovne ulice, kjer je bilo parkiranih že mnogo drugih avtomobilov. Do jutri zjutraj menda že ne bo problemov.
         Napaka! Drugo jutro je deževalo, avta pa seveda ni bilo nikjer več. Varnostnik v prenočišču se je kar lepo zabaval, ko mi je pripovedoval, da je avto malo pred tem naložila zajetna temnopolta uslužbenka »Tow away service«, saj je bil vendar napačno parkiran. Sam sem se manj zabaval; prav grdo sem preklinjal, ko sem z mokro glavo pešačil do parkirišča pajkov. K sreči pa ne bo treba prav daleč, le dober kilometer stran.
         Uslužbenka je bila neomajna. Strinjala se je sicer z vsemi mojimi argumenti, ampak tarifa je jasna: 150 dolarjev! Z dolgim nosom sem plačal in vratar me je odpeljal v pokrito parkirišče, kjer je stal najin lepi temnordeči Pontiac. Čeprav je na oknu avtomobila pisalo, da je zaščiten proti vlomu, so bila vrata odklenjena, na volan pa privezana debela vrv, ki je bila priščipnjena med vrati, s čimer so preprečili, da bi se kolesa med "šlepanjem" premikala. Ameriški pajki so namreč precej majhni kamioneti in lahko naložijo samo dve kolesi vozila, ki ga odstranjujejo. Pojasnili so mi, da imajo njihovi agenti vso pravico in tudi sredstva, s katerimi lahko odprejo kakršnakoli vrata.
         Moja karma pa je bila še vedno v negativni fazi. Ugotovil sem, da je avto na desni strani spredaj kar lepo obtolčen. Poškodba je bila skrbno občrtana s kredo. Razložili so mi, da je ta kreda dokaz, da je bil avto že prej poškodovan in prav nič jih ni zanimalo, da je bil parkiran ob cesti in da ga s pločnika pač nihče ni mogel udariti. Prav tako se jim ni zdelo verjetno, da bi uslužbenka poškodbo občrtala šele po tem, ko je avto pri odvažanju nekam treščila, sicer pa - ali imam kakšen dokaz za tako nesramno trditev...
Janin

LP Borut
__________________________________________

Marjeta Snoj
Trije dnevi na treh havajskih otokih

Otok Maui
Ob treh zjutraj zazvoni budilka. Prav nič prijetno ni zlesti iz tople spalne vreče. Šipe v najetem avtomobilu so od znotraj povsem zarošene. Ko jih obriševa, se pokaže prelepo, jasno, zvezdnato nebo, ki nama je takoj da motivacijo za vožnjo proti vrhu vulkana. Na vzhodni strani neba se že začne svetlikati nekaj rdečkastega. Čeprav je po najinih izračunih še prekmalu, Katy vseeno pohodi plin. Kmalu se znajdeva v koloni avtomobilov, ki vijuga proti 3050 m visokemu vrhu vulkana Haleakala. Ob 5.30 prispeva na vrh ter zasedeva zadnje parkirno mesto. Ljudje, zaviti v vse, kar imajo s seboj, so že na poziciji za fotografsko zabeleženje novega jutra. Že samo rdeče nebo, z zadnjim krajcem lune je prelepo, sam sončni vzhod pa nepozaben. Nobena slika ga ne more pričarati, enostavno ga je treba doživeti. Tudi na mraz takrat ni časa misliti!
Takoj po sončnem vzhodu se znatno segreje. Večino ljudi lakota prežene nazaj v civilizacijo. Nekaj ekstremistov si privošči kolesarski spust z vrha vulkana vse do morske gladine. Midve se odločiva le za krajši sprehod okrog kraterja in že od tega nama primanjkuje sape.
Nato pa nazaj na toplo plažo! Kakšne vragolije počnejo tu kite in wind surferji! Prava paša za oči, ki traja ure in ure!

Otok Kauai
Otok obiščem z namenom prehoditi eno najlepših planinskih poti na svetu: Na Pali coast! Od letališča do začetka poti je kar nekaj kilometrov. Brez težav dobim prvi štop do mesta Lihue; peljem se na prikolici pick-up-a, družbo pa mi dela velik pes. Ko sem ravno tam, si ogledam muzej havajske zgodovine, nato pa zopet stegnem palec. Pobere me poslovnež, ki je prišel na Kauai kupit zemljo za gojenje Aloe Vere, in je na poti k prijatelju, ki ga bo učil kite surfati. Zadnji del poti me peljeta ''življenski sopotnici'' s Texasa, ki se že od jutra vozita z najetim avtomobilom po otoku in ga raziskujeta. Otok je res prekrasen, zelo ruralen, neokrnjen, poln zanimivih, odštekanih ljudi...
Enaka je tudi sama Na Pali coast! Bolj ko se bližamo koncu poti, več ljudi hodi naokrog bosonogih. Prav smešno je videti prvega nagca z velikim popotniškim nahrbtnikom, čez čas pa se že navadim! Pot se ves čas vzpenja in spušča, prekinjena je z mnogimi sladkovodnimi rekami, ki se strmo izlivajo v morje. Pogled je prekrasen. Modro nebo poljublja modro morje tako, da je meja med njima skoraj zabrisana. Naenkrat se zasliši velik pljusk; tik ob obali plavajo kiti, ki so od tu zgoraj videti čisto majhni. Pozimi se pridejo v tople havajske vode pariti in kotiti mladiče. Po osmih urah naporne hoje prispem v raj; na belo peščeno plažo, skrbno zavarovano z ostrimi zeleno rdečimi vulkanskimi gorami. Tu poleg divjih koz srečam le zagrizene kanuiste, planince in nekaj hipijev, ki jih je prostor tako očaral, da se ne želijo več vrniti. Za nekaj čokolade dobim od njih v zameno sveže sadeže guave in aloe vero, da si z njo namažem žulje. Neki Nemec mi prefiltrira vodo iz reke, da zopet napolnim prazne plastenke. Namesto tuširanja se vržem v morje, zobe pa operem pod naravnim slapom. Nato se pridružim novim prijateljem ob ognju. Skuham si kar imam ter se odpravim spat, saj se jutri po isti poti vračam nazaj. Prijatelji, ki ostanejo še naslednji dan, pa ob požirku whiskeya in zvoku kitare prebedijo pozno v noč.

Otok Oahu
Gosteča družina me pričaka ob izhodu s Honolulskega letališča. Otroci v rokah držijo ročno izdelane tablice. Na prvi je napisano moje ime, na drugi Aloha – Welcome to Hawaii! Okoli vratu mi obesijo venčke pisanih havajskih rož, katerih prijeten vonj me takoj očara. Ko se v velikem družinskem avtomobilu peljemo skozi s soncem obsijano zeleno pravljično deželo, vihar butne proti nam z morja in pljuskne trobe vode čez otok; zdi se, kot da družina sploh ne opazi nenadne drastične spremembe vremena, ko pa vidijo moj presenečeni obraz, mi očka Jay razloži: '' Na Havajih so viharji povsem običajna stvar. Na Havajih dežuje po desetkrat na dan. Vsak čas bo spet posijalo sonce. Nič se ne meni.'' V smehu še doda: ''Smo edina država ZDA brez vremenske napovedi, saj se vreme ves čas spreminja.'' In kakor napove, se temen, divji oblak po nekaj minutah res pomaknila naprej in zadane dolino, dokler se ne razpne čeznjo mavrica. Na slikovitih, strmih pobočjih vulkanskih gora v soteski Pali se naenkrat pojavi na stotine slapov, ki so prava paša za oči.
Vsaka nadaljnja minuta pa prinese nova presenečenja. Na poti proti domu se ustavimo v trgovini, da bi nakupili hrano. Po močnem nekaj minut trajajočem deževju sicer zopet sije sonce, zato pa so ulice ter parkirišča še vedno polna vode, ki ne more dovolj hitro odteči. Mami Michelle, ugledni poslovni ženski, se zdi nesmiselno uničiti čevlje, vredne 300$, zato jih sezuje, ter bosa ''odbrede'' v trgovino. Sledijo ji tudi njeni štirje otroci, obuti le v preproste japonke, najmlajša Natanya pa v naglici nanje kar pozabi.
Že tako prepoln avto ljudi založimo še z ogromnimi količinami nakupljene hrane. Današnji Havaji so Amerika v originalni havajski obleki. Prebivalci so predvsem Japonci in beli Američani. Temu primerno raznolika je tudi ponudba hrane; na eni strani kupimo velike količine riža, sajmin (jap. rezanci), suši… na drugi M&M's, Snickers, Oreos, razne konzerve… temu pa dodamo še velik šop banan in za Havaje tako značilen ananas.
Naslednje presenečenje je hiša, v katero me pripeljejo. Družina je ena premožnejših; živi v stanovanjski soseski imenovani Lanikai, kar po havajsko pomeni ''ob morju''. V Lanikaju imajo svoje hiše mnogi svetovno znani upokojeni, pa tudi še aktivni športniki, filmski igralci, glasbeniki… To ni nič čudnega, saj se soseska ponaša z najlepšo, snežno belo, peščeno plažo na otoku, s koralnim grebenom zavarovano pred valovanjem oceana. Nedaleč od nje pa se s turkiznega morja dvigata dva slikovita vulkanska otočka, ki sta izvrstna kajakaška destinacija. Tu hiše dosegajo cene v več milijonih dolarjev, pa čeprav so večinoma preproste, z lesa grajene koče, v katerih bi se marsikateremu Evropejcu zdelo pod častjo živeti. Vse pa odtehtajo velika okna, skozi katera se razprostira posterski pogled na tropsko okolico, in velike lesene terase, od koder se da v intimi ali prijetni družbi prijateljev pričakati najbolj romantične sončne vzhode ter najočarljivejšo luno na svetu. Če temu dodamo še ocean na zadnjem dvorišču in topel tuš pred vhodom, pa manjši jacuzzi in med palme razpeto gugalno mrežo nam takoj postane razumljivo, od kje astonomske cene. In tudi ni čudno torej, da na splošno tem otokom v zgornjem koncu polinezijskega trikotnika pravijo dostikrat tudi ''tihomorski raj''. Še Havajci sami se zavedajo svoje sreče. ''Havaji no ka oi''- Havaji so najboljši – pravi stari havajski rek.

Takoj po kosilu, pripravljenem v mikrovalovni pečici, se oblečemo v kopalke, skrbno namažemo vsak delček naše ''haoli'',se pravi bele, kože s sončno kremo zaščitnega faktorja 45, v kombi zbašemo poleg otrok se ''roštilj'' in nekaj nakupljene hrane, ter se odpravimo na belo peščeno plažo Kailua beach parka. V oči mi padejo mladi, postavni domačini temnejše polti, ki mečejo frizbi, prenašajo surfe in ''tolčejo'' svojevrsten sleng, imenovan ''pidgin'', kateri zveni kot poenostavljena, polomljena angleščina. Najstarejša hči Rose in mi prinese dišeči cvet plumerije. Takoj me nauči havajskega cvetličnega jezika, ki pravi, da cvet za dekletovim desnim ušesom pomeni, da še išče, za levim pa, da je že zasedena. Iznenada pritečejo še ostali otroci otroci, ki želijo, da si nadanem masko in se jim pridružim v vodi. V trenutku, ko prvič pogledam pod vodno gladino, se meter in pol pod mano razgrne nesluten svet sijajnih barv in življenja, ki me očara bolj, kot vsi otoški fantje. Pisane tropske ribe različnih velikosti, korale in zelene morske želve ... niti v akvariju se nisem videla kaj takega!

In tako dočakamo večer. Na ognju topimo penaste bombone, občudujemo veliko vzhajajočo luno za otočkoma Mokolua ter poslušamo ocean, ki nežno boža peščeno obalo. Z močnim zamahom v morje odvržem venček havajskih rož, ki sem ga dobila ob prihodu, toda valj ga prinese nazaj na obrežje in otroci mi rečejo: ''Kot valj in ta venček, se boš tudi ti še vrnila na te otoke''
________________________________________________
Aljaska
Jela Škrilec

»Grand slam » v parku Denali
Zgodba o volku:« Na volka mislimo kot na prijatelja.V davnih casih,ko smo potovali za credami karibujev,je bil volk vedno okrog nas.Toda bil je naš prijatelj in ni nas napadal.Naš zašcitnik je bil.Napadal je samo stare in bolne karibuje,zdrava creda je ostajala za nas.Samo v zelo trdi zimi smo ga ubili in pojedli.«
Trije tedni lepega vremena so nas spremljali po neskoncnih poteh Aljaske in Yukona, prav v parku Denali pa…Ob šestih zjutraj je lilo kot iz škafa.Meglena, vlažna mokrota je zapirala razgled, iz shuttle busa se ni videlo nikamor.Brezupno sem gledala skozi okno, razocarana nad slabim vremenom.Združeni v kaj pisano drušcino popotnikov smo se skozi park popeljali z razglednim avtobusom in ceprav je celotna, približno 150 km dolga dolina odprta šele nekaj
dni v juniju, je ta dan po njej že vozilo 17 busov. Naša voznica in vodnica Vicky, preizkušena najprej na vecletnem prostovoljnem delu v parku, je po opravljenih izpitih iz življenja in preživetja v divjini, iz poznavanja flore in živalstva postala v svojem delu izjemno izurjena.
Promet z osebnim avtomobilom skozi park ni dovoljen.Dolina v Denaliju se konca v hribih Kantishna.Odprti vrhovi so primerni za trekinge z razgledi na Alaska Range in najvišji vrh McKinley.Za bivanje v tem delu parka je treba imeti posebno dovoljenje, predvsem pa bogate izkušnje v pohodništvu.
Ko smo se vracali, je prenehalo deževati; nebo je postalo svetlejše, posijalo je sonce, prekrasni smrekovi gozdovi so zasijali.Vožnja mimo Wonder Laka v nizki tajgi s številnimi pticami in odsevi bližnjih pobocij je bila enkratna.
Vozilo je obstalo.V enem številnih majhnih jezer se je pasla losova samica z dvema mladicema.Obirala je mlado vrbje; mladicka sta bila letošnja,skotena nekje v maju.Mladici imajo dolge noge in kratek trup in ceprav so videti okorni, so prav dobri tekaci.Velikanska žival je najvecja med srnjadjo.Na Aljaski jo pogosto vidiš v vlažni tundri.
Cesta skozi Denali poteka visoko po pobocju,razgledi so velicastni.Skupina kakšnih dvajsetih karibujev-nomadov s severa- se je pasla na travniku.Dobro uhojene poti jih vodijo skozi park od obal Beringove ožine cez Aljasko na visoki sever do McKenzijeve delte v Yukonu,kjer se prikljucijo najvecji credi karibujev, credi porcupine.Tako samci kot samice imajo rogove;samice se z njimi branijo v pozni brejosti,ko niso vec sposobne hitro teci.Prilagojeni so na ostro arkticno podnebje, posebna votla dlaka jim zadržuje telesno toploto, mašcevje ostaja mehko tudi pri zelo nizkih temperaturah.Njihovo najtežje obdobje je poletje, ko jih napada milijone komarjev in muh.
Na cesti pred nami stojita sva avtobusa. To je dobro znamenje.Vicky z daljnogledom preiskuje nizko grmicje.«There is grizly bear!« ( Tam je grizli!).Završalo je, skakali smo po sedežih, velikih oken ne moreš odpreti.Gledam, gledam, kje je vendar? Begam po pobocju; pokaže mi ga sopotnica cisto zraven avtobusa. Velikanski medved je lomastil skozi grmicevje.Zadržujem dih in pritiskam sprožilec. V prerivanju za dobre posnetke komaj kaj vidim. Medved pa se ni zmenil za nas, prišel je na cesto, stresal z glavo, razlocno sem videla grbo visoko na vratu, zdelo se mi je, da je koketno pomigal tudi z zadnjico, ovohal je prometni znak in pocasi preckal cesto. Zdrveli smo na drugo stran in videli samo še, kako se je grmicevje majalo. Rjavi medvedi so nesporni gospodarji izredno velikega teritorija;kar 70 odstotkov severne ameriške populacije jih živi na Aljaski. Obirajo grmicevje, borovnice,jedo travo in stikajo za koreninicami, lovijo zemeljske veverice, mladice losov in karibujev.Zaradi dolgih krempljev ne plezajo.Medvedi v Denaliju imajo svetlejšo dlako in so manjši od tistih, ki živijo ob obali, kjer je hrana bogatejša s proteini.Pravi orjaki živijo na otoku Kodiak.
Vozilo je sunkovito obstalo. Oster šššš.. je bilo znamenje najvišjega alarma.Visoko dvignjena Vickyjina roka z dlanjo,obrnjeno naprej, nam je kazala volka, ki je prihajal iz gostega obcestnega grmicevja in se namenil naravnost proti nam. » Bingo.« Prišel je vštric avtobusnega okna, za trenutek se mi je zazdelo, da vidim ostre, rumenkaste oci, nato je spustil glavo in ovohaval pot. Rahlo nasršena dlaka in spušcen rep sta govorila, da nas je zelo zanesljivo opazil. Škljoc in film se je zacel previjati.Pravemu popotniku se kaj takega ne bi smelo zgoditi.Gledala sem volka, ki se je oddaljeval, vedoc, da je nov film v enem številnih žepov v nahrbtniku in da je prepozno, da ga poišcem.V nasprotju z robustnim grizlijem, okrog katerega se je vse treslo in je grmicevje kar frcalo, je volk mirno, zelo tiho izginil v podrast. Zdel se mi je kot krasen siv, svilen šal.Vicky nam je povedala, da je bil to poseben privilegij, saj se volkovi zadržujejo navadno dalec v gozdovih, prav njihova prisotnost pa je znak kakovostne divjine, ohranjene v Denaliju.
Jela Škrilec
_______________________________________________
marjeta
AMERIŠKA IZKUŠNJA
Moje leto kot Au Pair - priprave in orientacija v New Yorku
Po letu dni preživetih na Havajih kot Au Pair družine Friedheim sem zopet doma, v naši mali deželi pod Alpami, ki se mi po tej izkušnji kaže v povsem drugačni luči.
Hodim po Ljubljani in se čudim njenim lepotam, ki jih prej kot rojena Ljubljančanka nisem nikoli opazila. Privoščim si ''kofetkanje'' v starem mestnem jedru s starimi, zvestimi prijateljicami in ko se po Trubarjevi vračam proti avtomobilu, si ne morem kaj, da se ne bi ustavila v popotniškem društvu Erazem, kjer se je lansko poletje vse skupaj začelo…
Končala sem četrti letnik faksa in se zavedla, da bo kmalu treba v redno službo, kar pa pomeni malo, ali pa skoraj nič počitnic! Za nekoga kot sem jaz, ki je navajen vsako poletje vsaj za kak mesec ali dva izginiti v kakšno čimbolj eksotično državo je bilo to povsem nesprejemljivo. Nujno je bilo treba še kaj doživeti, pridobiti nove, drugačne izkušnje, videti nove kraje in ljudi… pa kaj, ko smo študentje vedno tako brez denarja. Med prebiranjem ponudb na Erazmu se je rešitev ponudila kar sama od sebe. Program Au Pair in America, ki dekletom od 18. do 26. leta starosti omogoča, da za eno leto pridejo živet k ameriški družini, varujejo njihove otroke za določeno plačilo in imajo obenem tudi same možnost lastnega izobraževanja, je bil kot nalašč zame. V dobrem tednu sem imela zbrana vsa potrebna priporočila in potrdila ter opravljen intervju. Moram priznati, da je bilo kar naporno, vendar se je trud poplačal, saj so me kmalu res začele klicati ameriške družine… in izbrala sem Friedheime!
Nato se je zgodil teroristični napad na New York, ki pa me ni ustavil od zastavljenega cilja.
Slovo od domačih in prijateljev je bilo še kar težko, čeprav se pravzaprav sploh nisem zavedala, da res odhajam za celo leto. ''Pa saj se lahko vrnem domov kadarkoli, če bo res tako hudo'', sem si mislila!
Na Dunajskem letališču, enem od tistih Sloveniji najbližjih ''zastonjskih'', od koder so dvakrat do trikrat mesečno leti v New York, sem ob ženski z velikim napisom ''Au Pair in America'' spoznala svoje sopotnice; tri Avstrijke in Poljakinjo. Vsaka se je poslavljala na svoj način. Ena je jokala na fantovih ramenih, druga na maminih, tretja je očitno prišla kar sama, četrta je kljub ''spremljevalcem'' komaj čakala da stopi na letalo. Čeprav vsaka z nekoliko drugačnimi motivi smo si vse zadale enak cilj. Vedoč, da se na pot ne odpravljam sama, mi je bilo takoj lažje. Zaslutila sem, da me čaka nepozabno doživetje.
Na letalu se takoj spoprijateljim z 22-letno Tamaro z Avstrije, tisto, ki je na letališču pustila fanta. Komunicirati začneva v precej ''zarjaveli'' srednješolski angleščini. Ostali dve Avstrijki, stari komaj 18 let, očitno dobri prijateljici, še vedno ''šprehata'' kar po svoje. Poljakinja je z walkmanom na ušesih v povsem svojem svetu. Toda že po nekaj urah dolgočasne vožnje steče med nami živahen pogovor o tem, kam katera potuje, za koliko otrok bo skrbela… Težave z angleščino so pozabljene, čeprav si še močno pomagamo z rokami in znanjem nemščine!
In že smo v New Yorku. Varnost na letališču je zaradi terorističnega napada na New York pred slabim mesecem po vsej Ameriki močno poostrena. Vseeno smo brez skrbi, saj smo v USA vstopile povsem po legalni poti, potovanje pa je zaradi vseh dodatnih varnostnih ukrepov kvečjemu varnejše, kot je bilo prej. Ob izstopu z letališča nas zopet pričaka dobro znani napis!
Svojo prtljago pretovorimo do mini avtobusa, polnega prepevajočih Au Pairk z drugih celin sveta, ki so to popoldne priletele na isto letališče. Najglasnejše so Francozinje, ki imajo s seboj celo kitaro. Zabavni temnopolti šofer nas odpelje do Holiday Inn hotela v Connecticutu. Tam zopet sledi pretovarjanje prtljage, in res mi ni žal, da imam s seboj le svoj popotniški nahrbtnik, in ne dveh gromozanskih kovčkov, tako kot večina ostalih deklet.
Želim si le tuš in posteljo, vendar nas pred tem čaka še eno in pol urno polnočno zasedanje v neki podzemni dvorani hotela, ki še okna nima, da bi lahko skočila skozi in ušla! Res mi ni jasno, zakaj nas tako mučijo, ko pa vendar vedo, da smo bili cel dan na poti, muči nas časovna razlika, stoli v predavalnici pa so tako trdi…
Končno dobim ključ sobe, v kateri menda že spita dve punci, ki bosta po pretečenih štirih dneh v New Yorku potovali na isto, ali vsaj podobno destinacijo kot jaz. Oprtam svoj nahrbtnik in sredi noči vkorakam v sobo polno tujk. Tam se stuširam, preoblečem in grem spat, brez da bi se obremenjevala, kdo spi poleg mene.
Zbudijo nas že ob sedmih zjutraj in nas natrpajo v tisto isto predavalnico. Zopet zaman iščem okna! Na srečo so tokrat kratki in svet se obrne na bolje, ko nam postrežejo z izvrstnim ameriškim zajtrkom. Ko se človek naje, je svet takoj videti lepši in prijaznejši. Obenem spoznam še čel kup novih, zanimivih deklet, s katerimi že skujemo prve načrte za zvečer – nakupovanje v bližnjem mal-u. Tako je veliko lažje sedeti v predavalnici naslednjih nekaj ur, ko se seznanjamo o ameriški kulturi, televiziji, prehrani, varnosti otrok, prvi pomoči... Priznati moram, da so predavanja z dneva v dan bolj zanimiva in čas mineva z neznansko hitrostjo. Spoznam, da so predavatelji prav zabavni in prijazni ljudje, ki se močno trudijo, da bi bila predavanja pestra in miselno aktivna, ter bi udeleženkam dala kar največ znanja za uspešno vključitev v ameriško družino. Predvsem vodja programa, Jodie London, je izvrstna govornica, ki nas nenehno spravlja v smeh in dobro voljo. Vedno se lahko obrneš k njej tudi po individualno pomoč ali nasvet in vedno ima škatlo papirnatih robčkov ob sebi, pa naj bo to podnevi ali ponoči.
Končno dočakamo tudi izlet v New York. Spodnji del Manhattna je še vedno zaprt za turiste. Z razgledne terase Empire State Building vidimo veliko praznino, kjer sta nekoč stali znameniti stolpnici WTC-ja. Našemu vodiču Dave-u v oči stopijo solze. Po mestu se še vedno širi vonj po dimu in ljudje so oblečeni v patriotske barve, avtomobili okrašeni z ameriškimi zastavami. Mesto je vsekakor izredno zanimivo, pa tudi povsem preveliko, da bi si ga bilo mogoče ogledati v enem popoldnevu, zato se takoj znajde na mojem VIP seznamu krajev in mest, katere želim raziskati v trinajstem mesecu svoje ameriške izkušnje, namenjenemu potovanju.
In tako pride tudi zadnji dan. Ravno ko postane zabavno, me zopet iztrgajo novim prijateljicam iz rok in pošljejo v popolnoma tuj svet, v hišo neznancev, novo posteljo… Ker letim na daljne Havaje, hotel zapustim nekoliko prej kot ostala dekleta. Ko odhajam s predavalnice se name vsuje koš objemčkov in poljubčkov najbližjih prijateljic.Utrne se tudi nekaj solzic. Obljubimo si, da bomo ostale na vezi.
Ko danes gledam nazaj na celotno preteklo leto, ugotovim, da je orientacija v New Yorku pravzaprav miniaturna prispodoba celega leta. Če preživiš te prve dni v novi državi, med novimi ljudmi, ob novem jeziku, si sposoben tudi vseh nadaljnih 361.

Moje leto kot Au Pair –Od prihoda k družini do prihoda domov
Dolgih deset ur leta z jesensko hladnega New Yorka se kratkočasim ob gledanju filmov, ki jih predvajajo ves čas. Tako vsaj malo preženem živčnost, ki jo začutim vsakič, ko pomislim na srečanje s svojo novo družino. Po glavi se mi podijo misli, kot so: ali me bodo otroci marali, kako se bom ujela z njihovimi starši, kje živijo, kakšno bo moje delo… Končno pristanemo na Honolulskem letališču. Vroč, vlažen zrak, ki ga začutim ob izstopu iz letala, me opomni, da sem v deželi večnega poletja. Ne zdi se mi več čudno, da je večina potnikov obuta le v japonke. Gosteča družina me pričaka ob izhodu z letališča. Otroci v rokah držijo ročno izdelane tablice. Na prvi je napisano moje ime, na drugi Aloha – Welcome to Hawaii! Okoli vratu mi obesijo venčke pisanih havajskih rož. Podamo si roko, se pozdravimo, predstavimo in objamemo. Led je prebit!
Otroci so povesem drugačni, kot sem si jih predstavljala po slabih, črno belo skopiranih slikah, ki sem jih dobila po pošti pred prihodom. Predvsem so veliko manjši in drobceni, kot so delovali na sliki. Spominjajo na štiri male palčke in takoj mi prirastejo k srcu. Stari so od 8 do 13 let. Oče in mama sta nadvse prijazna in mi pomagata pri prtljagi. Ne moreta se načuditi, da potujem le z enim nahrbtnikom.
Že na poti proti domu steče pogovor. Predvsem o tem, kako sem potovala, kakšen se mi je zdel NY, če je Amerika to kar sem pričakovala… Tudi otroci kar tekmujejo, kdo mi bo prej postavil vprašanje. Zanima jih, če poznam tega ali onega pevca ali igralca, kaj najraje jem, kateri so moji najljubši športi, kakšne trgovine imamo v Sloveniji… Takoj me odpeljejo tudi na izlet na eno izmed otrokom najljubših pohodniških lokacij, nato pa še na večerjo v italijansko restavracijo, katere kuhinja naj bi bila glede na sosedno lego obeh držav najbolj podobna slovenski.
Končno prispemo domov. Otroci mi hitijo razkazovat svoje sobe, pa dvonadstropno hišico na drevesu, ki ima celo elektriko in v kateri najraje pišejo domače naloge, park na nasprotni strani ceste, kjer se najraje igrajo, vrt za hišo, kjer rastejo razna tropska sadna drevesa, in navsezadnje malo leseno hišico pod dišečimi drevesi plumerije, ki bo eno leto moj novi dom. Tam jim razdelim simbolična darilca, ki sem jih posebej za njih prinesla iz Slovenije.
Naslednji dan me pustijo bolj ali manj pri miru. Imam čas, da razpakiram prtljago, raziščem okolico in se naspim.
Nato nekaj dni preživim predvsem kot opazovalec dogajanja v družini. Sledim običajnemu poteku dneva, se seznanjam z napravami v hiši, spoznavam sosede, prijatelje otrok, njihove učiteljice ter bližnjo okolico. Mama Michele, uspešna poslovna ženska, si vzame dan dopusta, da skupaj še enkrat natančno pregledava seznam mojih obveznosti, ter da jo lahko vprašam vse, česar ne razumem. Glede na to, da sem njihova trinajsta AuPairka ima s tem že veliko izkušenj. Vesela je, da ji zastavljam vprašanja. Američanom je namreč najbolj nelagodno, če je kdo ves čas tiho. Oni namreč ves čas govorijo. Za njih ni prav nobeno vprašanje butasto, pa naj bo še tako banalno ali povedano v še tako polomljeni angleščini.
Zdaj obvladam svoj urnik in uspešno prevzamem vse AuPairske odgovornosti. To je predvsem vožnja otrok v šolo in na razne izvenšolske dejavnosti, pomoč pri domačih nalogah ter lažja gospodinjska opravila.
Prvi mesec je kar naporno. Osemletna Natanya je že od prvega dne moja najboljša prijateljica in zaveznica, medtem ko me starejši trije otroci neprestano preizkušajo. Tako moram kar nekaj časa vse njihove ''resnice'' o domačih nalogah in drugih obveznostih ter privilegijih preverjati pri njihovih učiteljicah in starših. To jim še zdaleč ni všeč, vendar po nekaj neuspelih poizkusih le obupajo ter začnejo sodelovati. Ugotovijo tudi, da če hitro in vestno opravijo svoje dolžnosti, ostane še precej časa za zabavo in prijatelje. Tako smo vsi veseli, s starši na čelu, kar je zelo pomembno. Sedaj končno lahko storim še kaj zase. Vpišem se na tečaj fotografije, kar sem si že tako dolgo želela doma, pa nikoli ni bilo denarja ali časa. Tokrat moje izobraževanje na Collegu plača družina, z mesečno plačo pa že brez težav kupim tudi spodoben fotoaparat. Tečaje obiskujem med tem, ko so otroci v šoli. Tam spoznam mnogo novih prijateljev, s katerimi se začnemo družiti tudi izven časa predavanj. Fotografija namreč poleg dela v temnici zahteva tudi mnogo dela na terenu in tako se nas zbere nekaj, ki ob prostem času skupaj obiskujemo skrivne kotičke tega najbolj slikovitih otokov sveta, z namenom, včasih pa tudi le s pretvezo posneti čim boljše fotografije. Odkrivati otok v družbi vrstnikov domačinov je veliko bolj zabavno kot preko suhoparnih turističnih agencij.
Kot večina Američanov ima tudi moja gosteča družina pred hišo parkiranih kar nekaj več avtomobilov, kot bi jih v resnici potrebovali. Enega velikega za družinske vikend izlete in piknike na plaži, pa dva elegantna za starše za v službo, enega v spomin na dobre stare hipijevske čase, in navsezadnje enega ''mini van-a'' za AuPairko, se pravi zame, da z njim lahko varno prevažam otroke in njihove prijatelje, ob prostem času pa vanj naložim surf, pohodniško ali potapljaško opremo, rolerje ali kar koli že, ter se s prijateljicami odpeljem novim dogodivščinam naproti. Cel žur!
Enkrat mesečno se Au Pairke srečamo pod vodstvom naše uradne vodje, ''supervisor-ke'', ''counsler-ke'' Barbare. Ob teh priložnostih si privoščimo večerjo, jadranje, drsanje, lekcije hula plesa, izdelovanje havajskih venčkov ali obisk kakšne turistične znamenitosti. Namen je zabava, pa tudi toženje in tolaženje, izmenjava nasvetov in izkušenj, reševanje morebitnih problemov in podobno. Nobeno delo ni le zabava, vendar se da s prijateljskim pogovorom in nasveti marsikaj rešiti.
Včasih se vseeno zgodi, da so razhajanja med gostečo družino in Au Pairko tako velika, da kljub najboljšim prizadevanjem obeh strani ter pomoči svetovalke in prijateljic razmerje ne uspe. To se je zgodilo Au Pairki s Poljske, ki ji življenje pri družini na Havajih ni niti najmanj ugajalo. Morda jo je premamila sama lokacija, kjer družina živi, zanemarila pa je ostale, mnogo bolj pomembne dejavnike, kot so starost in število otrok, urnik dela, družinske navade... Tako je po mesecu dni zamenjala družino in se preselila v New York. Tokrat ji je bila družina pisana na kožo.
Tudi jaz nisem leta preživela brez težav. Polno je bilo vzponov in padcev, kot vožnja na kakšnem od tistih hitrih vlakcev v zabaviščnem parku. Imela sem dobre dni, ko sem bila od otrok deležna objemčkov in poljubčkov, risbic in smehljajev, pa tudi slabe, ko sem na vsako zahtevo ali še tako milo prošnjo dobila odrezav NE! Vlakec pa je vseeno bil prehiter, da bi izstopila. In tako je minilo leto še predenj sem se sploh zavedla. Tudi spremenila sem se bolj, kot sem si mislila. Predvsem sem se nevede navezala na gostečo družino, prevzela marsikatero ameriško navado oz. razvado, močno odrasla, se osamosvojila ter pridobila na znanju in samozavesti.
Sprejem novega dekleta, ki je zamenjalo moj položaj sem spremljala s kančkom ljubosumja. Vseeno sem bila vesela, da sem uspešno opravila svojo nalogo in da se vračam domov med prijatelje in sorodnike. Kot pred prihodom v Ameriko sem se tudi tokrat spraševala, kako bo priti nazaj v domače okolje in če se bom sploh še znala vključiti vanj.
Skrbi so bile odveč. Doma se v letu dni ni prav nič spremenilo. Lahko sem začela prav tam, kjer sem takrat končala. V očeh staršev in prijateljev sem navzven menda tudi jaz ostala enaka, če zanemarimo dva dodatna kosa prtljage največjih možnih dimenzij, ki sem ju pritovorila s seboj domov…Velika razlika pa se je zgodila v moji notranjosti, ki je za neprecenljivo izkušnjo bogatejša in mi omogoča drugačen pogled na svet, kot ga vidijo ostali. To izkušnjo lahko delim le s prijateljicami, ki so jo preživele z menoj. Še zdaleč mi ni žal, da sem se odločila zanjo, žal mi je le za vse tiste, ki bi se lahko odločili zanjo, pa se ne bodo!
marjeta
________________________________________________
Ameriške sanje ali Kako sem osvojil Manhattan
Tistega dne na kavici se je porodila ideja, da bi moja malenkost ter še dva sodelavca doživeli vse čare vsaj koščka obljubljene dežele. Padla je destinacija – New York. Avantura se je začela v Ljubljani, na Brniškem letališču. Štart ob 12:30 in za dobrih 12 dni je bila Slovenija pozdravljena. Pot nas je peljala do Londona, kjer smo pristali na letališču Gatwick. Od tam nas je letališki avtobus odpeljal na Heathrow, od koder je bilo samo še slabih 6 ur do New Yorka – mesta sanj. Vožnja z letalom je bila proti koncu leta že prav mučna. Novih moči sta nam vlila predvsem plastično kosilo in plastičen zajtrk ter vrsta mrzlih pijač, ki so na voljo v (skoraj) neomejenih količinah – in to zastonj, kar je nas Slovenčke še bolj spodbudilo k neprestanemu naročanju. No, to da smo zapustili letališče z nekaj majhnimi stekleničkami v nahrbtnikih naj pa ostane skrivnost.
ZDA smo osvojili naslednji dan ob 22:00 po ameriškem času, ko smo se spustili na newyorško letališče J.F.K. Prvi občutki so bili dokaj mešani. Imigracijska kontrola na carini nas je dodobra spravila ob živce, saj smo bili zaslišani glede naših namenov v ZDA. Po približno pol ure pregovarjanja in razlaganja smo le uspeli dobiti žige v potni list.
No, kot bi marsikateri državljan mislil in kot je splošno znano, da je vetrovno mesto Chicago, pa temu le ni tako. Čisti dokaz se je odražal v pristnem ameriškem vetru, ki smo ga občutili na svoji koži v trenutku, ko smo zapustili letališko stavbo. Veter nas je spremljal še dobršen čas našega popotovanja.
Prve tri dni smo stanovali v ''klubskih'' prostorih (Club lounge) hotela Sheraton v Newarku – New Jersey, ki je od Manhattna oddaljen 2 vožnji z avtobusom, eno vožnjo z monorail-om in 2 prestopa na podzemni železnici New Yorka. Vsa zahvala za uživanje hotelskih radosti gre našemu ameriškemu kolegu Gregu, ki nam je omogočil spanje za 37 $ po osebi. Drugače je za taisto sobo potrebno odšteti 220 $ na dan. Po treh dneh smo bili spet na ulici, brez rezervacije, brez prenočišča. Američani bi rekli homeless, mi pa – akcija. S prtljago smo se odpeljali v center, kjer smo našli pošto. Med listanjem po imeniku, da bi morda zasledili telefonske številke kakšnih hostlov, nas je iz težav rešila neka turistka, ki nam je na vpogled posodila turistični vodič po mestu. Oboroženi s kopico telefonskih številk smo okupirali prvo telefonsko govorilnico. Po dobre pol ure pregovarjanj smo si končno našli novo prenočišče – hostel organizacije Youth hosteling international, ki prenočišča nadebudnim popotnikom ponuja praktično po celem svetu. Nočitev nas je stala 26 $ po osebi, kar je za newyorške razmere ugodno.
To, da smo prihajali iz majhne države na jugu Evrope se je izkazalo za zelo eksotično, saj poleg kopice povprečnih američanov, katerih geografska razsežnost ne seže dlje od obale ZDA, tudi marsikateri evropejec ni vedel za Slovenijo. V najboljšem primeru smo bili določeni za prebivalce Republike Slovaške.

Cene v New Yorku so na splošno prilagojene globokemu turističnemu žepu in so zaradi okrepljenega dolarja za naše razmere dokaj visoke. Tako so slovenski standard občutile predvsem naše denarnice. Če v Sloveniji začnemo vrednotiti stvar nekje pri 100 tolarjih, lahko v N.Y. brez kakšnih koli pomislekov začneš pri 1.000 tolarjih. To, da sem pil pivo v baru za 900 sit in jedel sendvič (sicer footlong, pa vendarle) za 1.200 sit, je nekako postalo čisto normalna tarifa, ki smo jo nekako sprejeli. Vsak lokal s hitro prehrano povprečno lačen človek zapusti z najmanj 1.000 tolarji primanjkljaja v žepu. Sicer pa američani, no vsaj newyorčani, ne dajo posebno veliko na svoj način prehranjevanja, kar se odraža v množici lokalov s hitro prehrano. Tortilje, hamburgerji, pizze, kebabi in ostala podobna prehrana kar tekmujejo med seboj, iz koga se bo pocedilo več maščobe in tako zadovoljilo dnevne potrebe prebivalca po holesterolu. No, turistom pač ni potrebno jesti v takšnih lokalih, vendar pa je za spodobno kosilo na Manhattnu potrebno odšteti še kakšen dolarček več, zato smo se odločili, da se teh nekaj dni predamo užitkom nezdrave prehrane in občutimo ameriški način prehranjevanja na lastni koži (kar smo kasneje dobesedno ga z nekaj novonastalimi mozolji na obrazu). Posledično se množica fast-food-ov odraža tudi na vrlih ameriških mladenkah, ki brezsramno razkazujejo celulitis svojega telesa po newyorških ulicah. Tako je saga o ameriških lepoticah dobila nove razsežnosti, kajti nezdrava prehrana je verjetno močno pripomogla k zvišanju celulitne stopnje, zato, to pač moram priznati, smo se bolj ozirali za turistkami, še posebno evropejkami, ki vseeno bolj pazijo na svojo postavo.

Spoznati smo vsekakor morali tudi N.Y. ponoči. To, da smo pred vstopom v katerikoli lokal hodili vsaj uro in pol po ulicah velemesta, je tretji dan postalo že tradicionalno. Zaradi množice lokalov, diskotek in barov so bili le ti med tednom na pol prazni. Tako smo se večkrat vračali v Cannon's Irish pub, ki je bil od Hostla oddaljen samo nekaj blokov oziroma 10 minut ne prav hitre hoje na poti tja in kakšno minutko več na poti nazaj. Nekako smo se navadili tudi kazanja lastnih slik in osebnih podatkov pred vstopom v lokale, saj ameriški zakoni določajo, da lahko pijančujejo samo osebe starejše od 21 let. Preverjanje lastne identitete mi je bilo konec koncev kar po godu, saj se mi par mesecev pred svojim 26 rojstnim dnevom tudi enkrat ni zgodilo, da mi ne bi bilo potrebno pokazati potnega lista tam, kjer je bilo to pač potrebno. V Cannon's pubu jim za to ni bilo čisto nič mar in prav verjetno je tudi ta tržna in ilegalna poteza pripomogla k množičnem obisku pivnice tako polnoletnih kot tudi mladoletnih državljanov in pa seveda tudi turistov. Prav pri srcu mi je nekako postala merska enota pitcher, še posebno, ko se je govorilo o vrčku piva. Vrgli smo tudi kakšen pikado, izgubili z ameriškimi lokal-patrioti samo za 2 zadeta centra, s tem, da je enemu od njih na majici pisalo ''darts club'' (pikado klub), meni pa nič. Takoj sem začel razmišljati, da bi svojo kariero lahko začel kot športnik v tretjerazrednem pikado klubu v N.Y. in se s časom prebil do naziva kralja lokalov. No, to misel sem kaj kmalu opustil, saj bi mi neprestani obiski pivnic vzeli tako preveč časa, kot tudi denarja.
No, pa da ne bi dajal vtisa, da smo samo žurirali – ravno nasprotno. Ogledali smo si namreč vse najbolj turistične in znane znamenitosti New Yorka. Prehodili smo veliko, kljub temu, da je bila podzemna železnica naše glavno prevozno sredstvo. V tako velikem mestu ti pač ne preostane drugega, v kolikor želiš videti vse čare tega velemesta. No, veliko manj naporna možnost bi bila najeti taxi, kar pa je za povprečen slovenski žep le prevelik strošek. Podzemna železnica je ob množici visokih stavb najbolj fascinantna in predvsem koristna pridobitev za prebivalce. Razpredena je po podzemlju celotnega mesta, od Staten Islanda na jugu pa do Bronxa na severu in človek si popotovanja po New Yorku ob množici avtomobilov in velikih razdaljah brez podzemne železnice praktično ne more več zamisliti.

Central park je edina prava oaza v New Yorku. Predvsem me je presenetila urejenost parka in pa varnost. V parku je poleg urejenih sprehajalnih poti še kopica igrišč za baseball, nekaj manjših bajerjev ter urejena jogging steza, kjer newyorčani kurijo kalorije, nabrane v okoliških lokalih s hitro prehrano.
Zgodbe iz zloglasnega Harlema so se izkazale za neresnične ali pa smo imeli samo smolo, ker se nam ni zgodilo nič tragičnega. V Harlemu smo prebili približno pol ure, resda podnevi, vendar smo v tem času videli samo 2 belca. Pa še ta dva sta bila turista. Tako v Harlemu še vedno živijo samo temnopolti ljudje, katerim pa po večini življenje ni najbolj naklonjeno, saj gre za revnejšo četrt New Yorka. Naš cilj, vsaj kar se znamenitosti tiče, je bil poleg ogleda Manhattna, kjer se nahajajo najbolj priznani butiki in najdražje restavracije v mestu, in Time Square-a, ki slovi po množici svetlobnih elektronskih napisov, katerih namen je predvsem tržni, osvojiti tudi vrh gospodične t.i. Svobode. To nam je vsekakor uspelo, vendar pa je bilo potrebnih kar nekaj iznajdljivosti in spretnega pregovarjanja z ostalimi turisti, ko smo 3 urno čakalno vrsto pred vhodnimi vrati v notranjost gospe z baklo po balkansko skrajšali na dobrih 20 minut. Po eni strani mi je danes še vedno žal ljudi, ki so v vrsti zaradi nas namesto treh ur čakali kakšno minutko več, po drugi strani pa moram reči, da je bil naš čas preveč dragocen, da bi ga zabili čakajoč na vzpon na Kip svobode, kajneda? Posebno mesto med znamenitostmi N.Y. si vsekakor zasluži tudi Empire State Building. Razgled s 86 nadstropne zgradbe je prečudovit, saj ti oko seže po celem mestu in še mnogo dlje. Šele na vrhu stavbe nekako začutiš tisto pravo mogočnost velikega mesta, katerega stavbe prav rado zakrivajo pogled v nebo.
No, kot ponavadi je čas dopustovanja (pre)hitro minil, v žepu mi je ostalo 13 centov, spet se navajam na ustaljeno življenje - vendar bogatejši za nekaj izkušenj, saj sem vsaj za nekaj trenutkov užil ameriški način življenja.

Na koncu pa še nekaj koristnih nasvetov za tiste, ki potujete v New York:
-    pred odhodom si obvezno priskrbite prebivališče (hotel, hostel, znanci,…) in obvezno naslov, v kolikor nočete imeti kasnejših zapletov na carini,
-    če ste dokaj dober jedec, pred odhodom shujšajte za kakšen kilogram, ker ga boste prej ali slej dobili nazaj,
-    če si na vsak način želite ogledati Kip svobode z vrha, vedite, da boste potrebovali približno 6-7 ur, razen, če niste iznajdljivi,
-    v New Yorku si kupite tedensko vozovnico za podzemno železnico, ker predstavlja najcenejšo in tudi najhitrejšo obliko prevoza (17$),
-    za razne informacije se pozanimajte pri uradnih osebah (policaji, sprevodniki, ostali javni uslužbenci), ker je to edina zanesljiva oblika pridobiti informacijo, ne da bi morali zanjo seči v žep po drobiž,
-    če se vam kdo sam od sebe ponuja, da bi vam rad pomagal vedite, da v zameno hoče plačilo, razen, če ste srečali angela varuha,
-    ne kupujte poceni oblek, ker niso kvalitetne,
-    v kolikor hočete biti čimbolj varni, izstopite najkasneje na 180. aveniji v smeri proti severu. Če pa boste slučajno skozi okno podzemne železnice zagledali napis The Bronx, pa vam želim prijetno avanturo,
-    preden začnete raziskovati mesto, si priskrbite karto podzemne železnice in po možnosti kakšen turistični vodič,
-    v kolikor želite najeti avto, pred odhodom storite naslednje štiri stvari: bodite stari vsaj 25 let, vozniški izpit imejte vsaj dve leti, priskrbite si mednarodno vozniško dovoljenje in imejte s seboj plačilno kartico - nasprotnem primeru avtomobila ne boste mogli najeti, če pa ga že boste, boste odšteli skoraj še enkrat več denarja,
-    ne glede na letni čas s seboj vzemite toplo oblačilo – potrebovali ga boste,
-    s seboj vzemite vsaj 100 $ več kot mislite zapraviti,
-    nikoli ne kupite nečesa v prvi trgovini, saj obstaja velika možnost, da boste isto stvar našli po nižji ceni,
-    priporočljivo je, da vaš fotoaparat premore zoom, v kolikor želite na sliki zajeti celotno stavbo,
-    za konec pa še koristna spletna stran in e-mail naslov za tiste, ki ne veste, kje bi spali za relativno malo denarja v ZDA: www.hiayh.org / hiayhserv@hiayh.org
Jani Anžin
e-mail: janez.anzin@mercator.si
_____________________________________________
ZDA
Lep pozdrav,
ponovno se oglasam,tokrat z nekaj informacijami o potovanju po Ameriki, za zacetek bom obdelala samo stvar prenocisc, ker drugace bi bilo prevec za napisat, lahko pa pocasi, morda vsak teden napisem, kaksno koristno informacijo, ker teh imam kar za eno malho.
No torej, najbolj poceni varianta prenocevanja je vsekakor kamp, ce se potuje v poletnih mesecih in imate v nacrtu ogled katerega izmed nacionalnih parkov, je potrebno vsekakor mesto v kampu rezervirat,(da se ne zgodi tako kot nam, ko smo parkrat, sploh v Grand Canyonu spali skrivenceni v avtu na enem izmed njihovih parkirisc). Veliko kampov zaprejo ob soncnem zahodu (sploh na Floridi), to ne pomeni, da morate do zahoda nazaj v kampu bit, ampak, da se morate prvic cekirat do zahoda. Placa se vedno za en avtomobil oz. sotor, in ne na osebe, cene varirajo od 8 do 30 USD na noc, temu primerna je tudi ponudba. Drugace se moras v kampu cekirat do 10h zvecer, ker potem ne smes vec galamit in postavljat sotora, zaradi drugih (kar se tega tice so po celi Ameriki, ne glede na drzavo kar strogi).
Fini so kampi ''back to wilderness'' varianta, ki stanejo 10 USD/noc (spet za en avto oz. en sotor, torej npr. za 4 osebe), ampak nimajo tusev, imajo bio wc (po domace na strbunk, kljub temu zadovoljivo cisti), tekoca voda predstavlja eno pipo za cel kamp, kjer lahko si umijes, zobe, obraz ali si natocis za kuhanje in pitje ali pa dobis vodo v kanistrih. Navadno taki kampi nimajo niti nadzornika, ampak je na zacetku kampa tabla z natancnimi navodili, kako placati (v posebno kuverto das bankovec za 10 USd, napises svoje podatke in oznacis na kateri stevilki parcele si se stacioniral, nato vse skupaj das v za to namescen nabiralnik). Seveda tukaj lahko npr. goljufas, ne placas in sotoris na crno, ampak obcasno delajo kontrole, kazni pa so cez 100USD, tako, da se to ne splaca.Seveda lahko v take kampe prides ob katerikoli uri. Ponavadi so taksni kampi stacionirani zraven kaksnih jezer ali rek, tako, da se lahko kar ''naravno'' umijes (ce prezivis sok res mrzle vode), imas pa takega tudi npr. v Death Valley, ki pa ni vode milje in milje naokoli. V takih susnih predelih je vedno pametno imet nekaj kanistrov vode v prtljazniku za vsak slucaj, ker vode ni, ce je , je neverjetno draga, ce pa si te kaj zgodi, si prepuscen milosti Narave, se celo avti so samo po 3 na dan na tistih cestah.
Najdrazji nas kamp je bil 26 USD, ki je bil full dober in sicer na Key Westu, ki je zelo turisticen kraj, pa se to je za 4 osebe zelo zmerna cena.V nacionalnih parkih imas navadno kampe razlicnih kvalitet, cen in storitev, tako, da se v vsakem sigurno najde tudi taksen za 10 USD.Aha, pa se to, kampi so oznaceni na vseh avto.kartah, v vsakem vecjem mestu je info-center, kjer delijo zastonj propagandni material o prenociscih taksnih in drugacnih, taksni centri pa se nahajajo tudi ob avtocestah. Priporocam sicer svoj road map, pa vedno ves, kje kaksen je.
Druga moznost prenocisca so seveda moteli, teh je pa res veliko, ni jih treba rezervirati,vendar pa tisti blizje avtocestam so nekoliko drazji, mi smo placali za 4 osebe od 30 do 70 USD na noc, je pa fajn preverit, ce imajo klimo, ker poletja so vsepovsod v AMeriki zelooo soparna, tako, da , ce si ze privoscis motel, vsaj taksen, kjer se lahko normalno naspis.
Priporocam, da, ko zacnes iskat motel, gres kar dol na enem avtocestnem izvozu in se zapeljes v prvo najblizje mesto, ker se cene res zelo razlikujejo. Naceloma delajo moteli celo noc, ampak uradno ne sprejemajo vec gostov po 11h zvecer (to pa je zelo odvisno od lastnika). Kot zanimivost naj povem, da je vcasih fajn preverit vec motelov, kar se cene tice, v Las Vegasu npr., smo mi nasli na glavni cesti, kjer so vsi tisti svetleci hoteli, vendar pa cisto na koncu te ceste motel za 40 USD (z malim bazenom celo), kar je za to najdrazje mesto na svetu vec kot ugodno, 10 m naprej pa podobnega za 70 USD.
Glede hotelov nimam izkusenj, ker njihovih storitev iz cenovnih razlogov nismo koristili.
Za danes naj bo to vse, ce ja kaksen poseben vidik, ki te se zanima, me obvesti, pa se bom "vrgla" tudi na tisto.
Cau, Nina
___________________________________________
Amerika2
Juhu,
evo me spet, z novimi informacijami o Ameriki. Kar se tice slik, takoj, ko bom nasla nekoga s skannerjem, jih posljem.
Nacionalni parki (kot npr. Grand Canyon, Yellowstone, Yosemitti,...) - Amerika je prava zakladnica nacionalnih parkov, ki so vsak za sebe precudoviti in vredni ogleda, za enkratni vstop je potrebno placati 10$ in sicer to spet velja za en avtomobil, ne glede na stevilo potnikov v njem. Ce si boste ogledali vec nacionalnih parkov, se vam v prvem, v katerega vstopite splaca kupiti celoletno karto za vse nacionalne parke, za katero je potrebno placati 50$, tudi ta velja za eno prevozno sredstvo -npr. avto in za vse potnike v njem.
To se dosti bolj splaca, ker tako lahko greste kolikokrat zelite v en in isti park,imate eno karto za cisto vse parke, ki ste si jih nacrtovali ogledati ali pa se na vasi poti ustavite se ob kaksnem manjsem parku, ki ga niste nacrtovali, teh pa je tudi veliko.
Zazeljeno je, da strogo upostevate pravila, ki jih imajo v teh parkih, saj so naravnani zelo naravno in divje zivali so tam na prvem mestu. Ce torej pise, da sprehajanje ponoci ni priporocljivo razen, ce ste ranger s pusko pri roki, potem je to resno misljeno, saj je noc glavni cas iskanja hrane npr. za pume in za medvede, ki jih je na desetine. Prav tako je strogo prepovedano puscati vso hrano (+njene ostanke), vodo in kozmeticne zadeve (se prav posebej, ce so prijetnega vonja) v sotoru, saj to privablja medvede. Vse stvari je potrebno skrbno imeti zaklenjene v avtu, stvari, ki jih pa vec ne potrebujete,pa v poseben kos odvreci podnevi. Velja za tiste, ki sotorijo. V vsakem nacionalnem parku ob vhodu (ki izgledajo kot nase avtocestne postaje), kjer placate, prejmete natancno karto, kje se kaj nahaja, od naravnih znamenitosti vrednih ogleda, do sotorisc, hotelov, trgovin, muzejev, wc-jev, parkirisc, ...kako do tja priti + posebna obvestila in priporocila za obnasanje, ce srecate kaksno divjo zival. Za vse je poskrbljeno, izgubiti se ne morete, ce pa vam to kljub vsemu uspe, pa so tam naceloma vsi prijazni.
Zakoni v Ameriki - ekstremno priporocam, da spostujete njihove zakone, ce ze ne zaradi tega, ker ste v tuji dezeli, pa zaradi ljubezni do vase denarnice. Najmanjsi prekrsek je izdatno podkrepljen z denarno kaznijo, lepo govoricenja s policaji ni. Ce pise, da ne smete parkirati ali ustavljati, pa , kljub temu, da je nedelja in da nobenega ni kilometre naokoli in da boste skocili samo za 5 minut ven - NE! Od nikoder se znajo prikazati policaji in 60$ npr. je kazen, ce parkiras pri parkirni uri, ne da bi jo placal (za 15 minut pa je drugace potrebno placati 25 centov). Ne preizkusajte zivce tujih policajev. Pa pazite, kje boste parkirali, raje racunajte na to, da daste malo vec za varovano parkirisce za cel dan (npr od 7- 15$, lahko tudi vec ali manj, odvisno od mesta, v katerem se nahajate), kot, da ga pustite v neki temni zakotni ulici. Lahko pa ga pustite npr.zastonj pri nekem supermarketu na parkiriscu, potem pa vandrate malo po mestu. Priporocam tudi, da se drzite predpisov hitrosti na avtocestah, kljub temu, da vas bo srce mocno (in to res mislim mocno) bolelo. V drzavi New York je najvecja omejitev 55 miljev/h, kar je cca. 90km/h in to po lepo asfaltirani tripasovnici. Le redko kateri gre hitreje. Najvecja omejitev je v drzavi Nevada, kjer je v bistvu sama puscava in cesta in je 70mph/h, kar je cca.110km/h, pa tudi v drzavi Montana, ce me spomin ne vara 80mph/h, kar je cca. 130km/h. Zato ne racunajte na voznjo a la Slovenec.
Zakoni veljajo tudi v nacionalnih parkih, npr. v Yellowstonu je tocno doloceno, kje se lahko gibljete, to ni ameriska kaprica, ampak je to zaradi tega, ker je tam mocno dejavna podzemeljska aktivnost, zveplene in vodne pare, preperela tla, ki samo cakajo, da se uderejo, podzemeljski kisli (zveplena in druge kisline) potocki ipd., tako, da je to potrebno upostevati zaradi lastne varnosti.
Za danes bo to vse, prihodnjic pa nekaj o rent-a-carih, avtocestah, ipd.
Lep pozdrav in cau-cau,
Nina
___________________________________________
Amerika3
Pozdravljen,
sem imela tezave z internetom, tako, da nisem mogla prej poslat obljubljenih informacij.
Rent-a-car v Ameriki --> mi smo avto najeli pri druzbi Avis, je bila nekako najbolj ugodna ob casu sprasevanja, pa se vsepovsod imajo svoje podruznice, naceloma na vseh (vsaj vecjih)letaliscih. Mislim, da smo morali dati nekaj malega predujma (sem ze pozabila), vem, pa, da smo morali dati stevilko kreditne kartice, ker oni ta cas, ko ti potujes, ti zamrznejo doloceno vsoto denarja. Ob koncni oddaji avta smo placali z gotovino in racun so odmrznili.
Zelo pomemben podatek, ki ga morate zahtevati pri najemu avta je, koliksen bo se zraven davek, saj o tem navadno modro molcijo, (najmanj 20%-kot, da vsi tako ali tako vemo) in ga ti servirajo potem na koncu. Vedno lahko najames avto z neomejenim stevilom kilometrov - unlimited miles, kar pride malo drazje, ali pa cenejsa varianta, kjer placas nekih 30 centov za vsako prevozeno miljo. Slednjega pa ne bi priporocala, ker se milje kaj hitro nakopicjo, potem pa se gledas za tistih par miljev, da se ne peljes kam prevec dalec. Zelo pomembno je tudi vprasati, koliko avto, ki ga najamete porabi bencina na 100km. Sicer je res, da je pri njih bencin cenejsi kot pri nas ( 1 galona, katera znasa 3,9 litra je od 1,30 - 2,10 $, odvisno, v kateri drzavi se nahajas), ampak zato pa ne dajo, kaj dosti na to, ali je avto varcen ali ne. Pa tisti stevilki, ki jo prodajalec pove pristejte kaksna 2 litra najmanj. Iz tega razloga je pametno vzet avto japonske izdelave, saj so poznani po svoji varcnosti. Za potovanje med poletnimi meseci je obvezno (po mojem mnenju) vzeti avto z air-conditionom, ker v nekaterih delih Amerike je res tako vroce, da ni za zdrzat (saj ste verjetno vsi slisali za primer vrocinskih kapi, ki tam ob tem casu niso redke). Pa se to, lahko se vzame avto brez ali z zavarovanjem, seveda je brez cenejsi, a ce si na dolgi poti nikoli ne ves, kaj te lahko doleti, tako, da mislim, da imeti zavarovanje ni tako nespametno. Danes pa sem po radiu celo slisala, da ce si clan AMZS, lahko kupis neko kartico -> Show your card and save, za Ameriko + Kanado in da stane 1000sit, imas pa potem cenejse nekatere motele, zastonj storitve, ce se ti kaj zalomi ipd. Avto lahko vzames tudi do dolocene destinacije, tako, da ga ne vrnes tam, kjer si ga vzel, ampak nekje drugje, ta varianta je obcutno drazja, vendar za podrobnejse info se vseeno obrnite na druzbe rent-a-carov. Mi smo tudi razmisljali, ce bi kupili en avto in ga pred koncem potovanja prodali, a smo to idejo opustili, ker smo bili mnenja, da nikoli ne ves, kaj kupis. Ampak s tem je pac tako, vcasih imas lahko gromozansko sreco, vcasih pa nesreco, tveganje pa je pac tvoje, kaj narediti.
Mi smo placali za uporabo avta 1 mesec 1200$ + taxo (davek) cca.400$.
Ob avtocestah so natancno table, cez koliko milj je kaksna bencinska postaja, motel ali pocivalisca. Ob vzhodni obali Amerike je veliko pocivalisc varovanih, kar pomeni, da je 24h/dan varnostnik, na takih smo mi tudi se ustaviljali oz. prenocili za urco ali dve, kadar je bila voznja ze naporna. Nespametno je ustavljati se na temnih, neosvetljenih krajih ob cesti ali podobno. Tudi, ce smo se ustavili na kaki bencinski, smo se parkirali pod lucjo (tezje je bilo zatisniti oci, zato za naslednjic nacrtujem imeti zraven tisto prevezo za oci, ki jo vcasih dobis na letalu,sploh ce potujes s 1.razredom).
Veliko kosov avtocest je za placat, zato je fajn prej preverit, kako se boste peljali, na vseh avto-kartah so oznacene cestninske ceste(torej za placat), z zeleno; prav tako se placa vecina mostov, ponavadi dolar, ali dolar petdeset ali petinsedemdeset. Imas pa eno finto - car pull, ki je oznaceno s karo in imajo nekako ob jutranjih urah in popoldnevnih (vsepovsod razlicno), ce se peljejo najmanj tri osebe v avtomobilu zastonj prehod (neka njihova varcevalna finta) in zato imas posebno oznacen pas.
Obdelali smo ceste, prihodnjic pa kaj drugega,
cau in lep dan oz. vecer ljubezni se naprej ,
Nina

  Domican Republic vs. Jamaica - non-touristy, low budget

 Greetings. I'm itching to get out of the U.S. and chill out, hike, enjoy hanging out with the locals, having some drinks and whatnot for a week in mid March. I've traveled/lived extensively in developing countries, so I'm quite familiar with the adventure. Anyways ... I hate to pose this as one country vs. another, you really can't say any country is "better" than another. But, where would I be more likely to love the people and atmosphere? I love reggae, so that's a plus for Jamaica, but I've heard such great things about friendly Dominicans. It looks like Jamaica might be better for hiking? And it seems that both are similar price-wise. I'll be staying in hostels or cheap hotels and eating wherever cheapish.

Any ideas, suggestions? I just can't decide, and my head's starting to hurt. Thanks!

-

 If you think all countries are the same you are in trouble. You would also not say that all cars are the same. Or all paintings. Pablo Picasso is interesting and he has different styles, Keith Haring is always the same.

Good research will show you that Jamaica is way richer than the DomRep. And the DomRep is the budget destination of the Carribean. Jamaica is not.

Do 5x 2-3 hours online research or study 2 good travel guide books. So just do your homework and then decide on your own.

Personally I prefer of course Jamaica 1.000x. Jamaica is great. The DomRep is not more than average.

-

 Wow, thanks for this enlightening post, clockwork. Care to give me some examples of prices in Jamaica? I know hostels are roughly the same price in both countries, but what about the food, drinks, transportation, etc.? Any pros and cons you'd care to share without these blanket statements?

-  NorCatJosh, you are welcome.

I only give basic travel advice. Travel advice/information to start with. If you want information with more details (e.g. prices), you want to use 2 good travel guide books. I recommend for example never accomodation. And only in exceptions restaurants or bars. This can be covered by 2 good travel good books.

1 of the 3 travel destinations of White Trash in my country is the DomRep. Because of the very cheap prices.

 Jamaica on the other side is 1 of the 5 top destinations in the Carribean.

It's okay. if you want to travel with a basic budget. But don't do it with a minimum budget.

I'm by the way an enemy of hostels. I appreciate my own privacy. And my own toilet.

 Don't live like a clochard or a dog. This is a matter of self esteem and quality of life.

 Basic okay, but not minimum.

When you have done Jamaica, go to Barbados, And then head to South America.

To Ecuador, Peru, Bolivia and Brasil.

 Then go to Africa. Morocco, Tanzania, Botswana, Zambia, Egypt and Congo.

 And then go to Thailand, Hong Kong, Japan. And then go to the Easter Island (Chile).

 The best ruins worldwide are Easter Island, Machu Picchu, Calakmul, Kuelap, Tikal, Chavin de Huantar & El Lanzon, Angkor Wat, Gizeh and Teotihuacan.

 To inspire you. You already see, prices are not really interesting and boring, the best travel destinations are interesting and entertaining. And the budget, you are willing to go with.

 Follow the footprints of Bob Marley. Go to Jamaica. And drink the best coffee worldwide. Coffee made with Blue Mountain coffee beans.

Have fun.

Mi casa es tu casa.

-  Wonderful, thanks.

Anyone else with advice on the DR and Jamaica? I can't get ahold of guide books without paying for them, and I'm not going to buy them for both countries. I'm thoroughly experienced with traveling and working in Latin America, including other parts of the Caribbean, and Africa, Asia, etc. So enough lectures on the basics of traveling. Personal experiences from the DR and Jamaica would be much appreciated. Thanks!

-

 Jamaica and its coffee is at best mediocre - though it has benefited from good marketing.

The Dominican Republic has been an independent country since 1844 and has much to offer beyond the usual toruist traps - highest mountain in the Caribbean, lowest lake, best beer (Presidente), best coffee, + better music!

-

 of course, just over the border, Haiti also has excellent coffee, fantastic music, I believe it shares tat lake with the DR and is very mountainous...not so cheap though. Heh.

-

 The Blue Mountain coffee beans are usually only for export. They are too expensive. It's the most expensive coffee worlwide.

The Blue Mountain coffee beans are the best coffee worlwide. Blue Mountain coffee is gourmet coffee. You will also not find anybody who will argue that Krug and Dom Perignon are the best French champagnes worldwide. Or that Cohibas are the best cigars worldwide.

I don't expect you to know Blue Mountain coffee beans. Or gourmet coffee.

And the DomRep is the budget destination of the Carribean.

Mi casa es tu casa.

-  Now you mention it I personally think Dominican cigars are as good if not better than the Cuban stuff. - so that is something else in its favour,  

What is good or bad in terms of taste is very much up to the individual unless you are taken in by clever marketing. As for Krug and Dom Perignon - if you are blindfolded and given them + say a cheaper brand in many cases it would be hard to identify which is which.

-

 ok. the thread gave me a headache, as it did for you.

Jamaica - was there a year back, in the montego bay area. beautiful country, people can be friendly or standoffish, definitely a spiritual trip for anyone that has loved reggae and the concept of the Rastafar. negril is a nice beach. must go back to explore the country in its entirety. hustlers hitting you up to buy shit can get to you. as a guy, amongst the most beautiful women i've seen in the caribe.

República Dominicana - just got back. blew me away. for someone who has absorbed much of latin america (see blog), and visited about 10 caribbean islands, the RD is ... pure joy for life. i loved samba in brasil and salsa in colombia, till i saw bachata ... sensuality in motion. this is a land of happy people, relaxed untrammeled beaches, green countryside, courtesy for each other and for foreigners. again, as a dude, the most beautiful women i've seen in the caribe.

man, tough choice. both are great. you can't go wrong with either. however, for me, RD is tops ... anywhere. it's latin america in the caribbean. speaks a romance language ... which defines its approach to life. great music, amazing people, relaxed feel.

Respect cultures, make friends. Wild Free travel blog

  - Awesome, thanks for the advice! It looks like the DR is the way to go. Many folks seem to describe it as "magical," with the most amazing people, and that sounds perfect right now. It'd also be nice to chat a little about the DR with all my neighbors here in Dominican Harlem. And, some friends just got a gig with an NGO during this time working in Cabarete, so I'll probably go chill with them for a few days. It looks like Cabarete itself is a giant tourist trap, but seems to have loads to do surrounding it. Anyone spend time around there?

Runwildrunfree, thanks a lot, man. And as a dude, I'm pretty stoked as well.

-

 i partied up new year's on cabarete beach, staying in the town for 3 days. definitely a bangin party scene on those special days. several large bars/clubs on the sand. really good mix of locals and gringos on party nights. the gringos hitting up cabarete for kitesurfing or to be around other gringos.

sosua next door - 20 minutes - is a much nicer, placid beach with a dominican feel to it. sosua town however is where the gringo-hooker action's at. i really liked sosua beach, did not like the town at night though it's cool during the day, but to each their own.

puerto plata, 20 min from sosua, is also a cool place to party.

from cabarate do a half day trip to damajagua 27 waterfalls http://www.27charcos.com/index.php for like under $40 all included.

if your timeline's flexible, try and at least get there the weekend preceding feb 27 independence day ... it'll be crunk with the carnaval and I-day coalescing. make friends quickly with locals. you'll party like it's goin outta style. "ai papi" your female friends will say, while hugging you and dancing the days and nights away.

la vega is a hot spot for the carnaval, not far from cabarete. if you're from nyc, good tix are to be found to STI, which is perfect as it puts you near the north coast, where you want to be at, and close to cabarete as well as la vega. cheapest tix are prolly to SDQ, but i would steer towards Santiago if this is your first short trip and you want to be meeting up with homies in cabarete.

Port Au Prince, glavno mesto Haitija. Ko sem prišel v mesto, je bil že večer. V priročniku sem poiskal naslove dveh poceni hotelov in se peš odpravil tja.
»Hello mister, od kod si pa ti?« se mi je prilepil možak že čez nekaj minut. Tako začnejo tisti malo subtilnejši. Če ti že v prvem stavku ponudijo svojo robo, se jim že v prvem odgovoru lahko zahvališ in potem je teže vztrajati. Tako pa najprej vzpostavijo prijateljske stike in šele potem pridejo s pravimi barvami na dan. Če jim prijazno odgovoriš, si pečen.
»Ne, hvala, ničesar ne potrebujem.« Ves dan sem preživel na meji ter na različnih bučnih avtobusih in motokončih (motoconcho je motor-taksi za eno osebo) in nisem bil ravno najbolj razpoložen za trgovanje.
»Saj ničesar ne prodajam.« Govoril je angleško, kar je na Haitiju redkost. »Kam pa greš? Ti bom pomagal.«
»Ne, hvala, imam vse, kar potrebujem.«
»Iščeš hotel?« Z nahrbtnikom na rami tega res nisem mogel zanikati. »Vem za odličen hotel – samo štirideset dolarjev.«
»Ne ne, že vem kam grem. In tudi ne mislim plačati več kot pet dolarjev.« Na zemljevidu v vodniku sem preveril če sem na pravi poti.

»Ne, tako poceni hotelov pri nas sploh ni! Ja, kaj pa imaš tamle; kam pa greš, saj tam ni nobenega hotela! Daj no, te bom jaz odpeljal.« Torej je eden tistih, ki ponujajo vse – od hotelov in vodenja do restavracij in prostitutk. Ko je videl da ne gre drugače, se je kmalu res predstavil kot turistični vodnik. To v resnici pomeni, da ni nikjer zaposlen, temveč se tujcem na cesti vsiljuje kot vodnik po mestu ter da lastnikom hotelov in restavracij zaračuna provizijo, če jim koga pripelje.
»Ne laži – tamle je poceni hotel. Nikar ne hodi za mano.« sem bil vedno manj vljuden.
»Že res, ampak nimajo prostora.« Prilepil se mi je kot klop. Ko sva prišla do hotela, je nekaj zaklical lastnici, še preden mi je lahko odgovorila. Uradni jezik je sicer francoščina, in jo domačini vsi razumejo, a med seboj govorijo različico kreolščine, ki je ne razumejo niti Francozi.
»Tukaj ni več hotel.« je odgovorila.
»Saj imate zunaj napis!« se nisem strinjal. Moj spremljevalec ji je spet nekaj rekel.
»Ja – ampak ni prostora.« je lastnica prestrašeno pogledovala »vodnika«. Obrnil sem se k njemu in mu vpričo nje še bolj glasno in resno zagrozil v francoščini, a lastnica je ostala pri svojem. Haiti ima dolgo zgodovino mafijskih milic in odredov smrti, ki so ustrahovali in pobili na tisoče domačinov, in ki jih je v veliki meri sponzorirala Amerika.

Zgodba se je ponovila v naslednjem hotelu. Ko sva bila spet na cesti, sem ga že stotič poslal stran, pa ni popustil, zato sem ga fizično zgrabil za vrat, ga z nogo odrinil na cesto in ga na ves glas nadrl. Precej mimoidočih se je ustavilo in opazovalo. Napel je bolj mile strune. Tujcev je malo, od poceni hotelov pa ne dobi provizije.
Končalo se je tako, da sem navsezadnje moral v dražji hotel, a kljub višji ceni ne v tistega, ki ga je on ponujal. Mene že ne bo uvrstil med svoje stranke.  

________________________________________________
Avtor: Primož Frelih
Datum: 24.6.06 - 09:11
Prenočišče v Havani, Kuba
V starem delu havane, blizu glavnih oglednih točk se nahaja udobno, čisto in varno prenočišče pri Sergiu in Miriam.
Sergio mi je bil neizmerno hvalezen za spletno stran njegove Casa particular, ki je sedaj dostopna na naslovu: http://www.monkibo.com/havana  
Klikni tukaj za ogled strani
-
Odgovor na: 2805 Avtor: kren
Še info o drugih Casa particular in raznih dogodivščinah http://freeforumzone.leonardo.it/viewforum.aspx?f=35747
-
Odgovor na: 2813 Avtor: lili
Vse karkoli te zanima v zvez s Kubo ti bo zagotovo z veseljem veliko povedala, gospa, ki jo poiščeš na forumu travel.over net pod MARIPOSA, to so zagotova podatki iz prve roke.
Kontakitiraj jo ne bo ti žal, zvedel boš več kot misliš
Lili
-
Odgovor na: 2843 Avtor: bbb
gospodično najdeš tudi na našem forumu:
http://www.sidro.net/janin/search.php ?podrocje=0&beseda=&uporabnik=MARIPOSA

________________________________________________
20.04
Mislil sem, da sem v zadnjih 20 letih in 11 mesecih odkar teptam Zemljo dozivel veliko. Dozivel sem izbruhe jeze, smrtni strah, neutolazljivo potrtost in blazenost trenutka. Bil sem poln denarja in (bil) sem popolnoma brez. Dozivel sem triumfalne zmage in sramotne poraze. Srecal sem ljudi, ki sem jih iz dna duse preziral in ljudi, ki sem jih obozeval. In bil sem clovek, ki sem ga preziral in bil sem clovek, ki sem ga obcudoval. Lagal sem in govoril resnico. Mocno sem ljubil in mocno sovrazil.
Bili so trenutki, ko sem bil preprican, da vem kaj pomeni ziveti in kaj pomeni biti svoboden. In veliko vec je bilo trenutkov, ko mi je zivljenje dokazalo, da se motim.
Eden taksnih trenutkov je bil petkov vecer v Varaderu na Kubi, ko se je cel spekter pripetljajev zgodil prvic.
Prvic v zivljenju so me posebne enote policije obtozile kot ameriskega vohuna. Prvic sem neprostovoljno sedel v policijski avto in bil prvic pripeljan na policijsko postajo, kjer sem prezivel svojo prvo noc.
Sobota je bil dan, ko se je prvic zgodilo se vec stvari. Prvic sem se pocutil kot “anti-junak” v ameriski kriminalki. Prvic so mi prste namazali s crno tekocino in mi vzeli prstne odtise, prvic me fotografirali iz vseh treh strani in zagotovo sem bil prvic vrzen v celico z jeklenimi resetkami.
Zagotovili so mi, da bom v ponedeljek lahko govoril z druzino in avstrijsko embasado in da bomo takrat tudi uredili letalske karte, da me deportirajo iz drzave.
Nobena od obljub se ni izpolnila. Niti v ponedeljek, niti naslednjih 13 dni in pol. Moja misija “svoboden kot ptica” se je koncala na kraju, kjer se ne spostuje nobenih mednarodnih konvencij o pravicah zapornikov.
Svoj novi dom sem tako nasel v majhni zaprti celici, kjer sem delil “sobo” se s 7 drugimi zaporniki. Bernard iz Gane, dva kitajca, dva egipcana in dva kubanca. Celica brez straniscne skolke, tekoce vode in komaj dovolj toplo pregrinjalo, da nisem proti jutru zmrznil. Sele po 4 dneh so me premestili v celico z malo mehkejsim leziscem in dvakrat dnevno tekoco ledeno-mrzlo vodo. Dokler se nisem spoprijateljil s pazniki, sem imel priloznost izkusiti, kako se pocutijo potepuski psi. Morda pretiravam, vendar resnicno nisem zasledil obcutka, da bi kdo pomislil, da je bilo v celici stevilka dvanajst osem cloveskih bitij.
Opazoval sem celo mavrico obcutkov v sebi, ko mi je paznik deseti dan vzel mojo edino svobodo - kemicni svincnik.
Opazoval sem svoje obcutke, ko sem tiscal glavo ob zelene resetke in s prijaznim in toplim glasom vprasal paznika, ce lahko govorim s sefom.
“Da, da, seveda. Samo en moment,” mi je rekel z mirnim glasom ze trinajstic v dveh dneh in sel mimo brez da bi mi namenil pogled. Morda stirinajstic.
Ok. Izkusnja zapora brez pravic je mimo.
Vdihnite.
Izdihnite.
Globoko vdihnite in pozabite na kubanski zapor. Rad bi vam povedal najlepso zgodbo mojega zivljenja.
Zgodbo o dezeli, ki bo vedno ostala v posebnem koticku mojega srca.
Zgodbo o dezeli, ki me je stoinstokrat nasmejala in pripravila do joka.
Zaljubljen sem in zelim si jo nekoc spet videti – Kubo.
Iz Mehike sem letel v Havano, kjer sem prezivel dober teden, nato pa se predal uzitkom odkrivanja vrednot in kulture, ki je nisem se nikoli dozivel. Obiskal sem vse Kubanske province, razen otoka “Isla de Juventud” in vsak del Kube me je ocaral na svoj nacin. V Vinalesu sem videl najlepsi soncni zahod, v Havani sem videl in prisostvoval norisnici na karnevalu, v Santiagu de Cuba sem se zaljubil v kubanko cokoladne barve in v Baracoi sem bil na obali, ki jo je Kolumb ugledal najprej, ko je priplul v Novi svet in rekel, da cesa tako lepega se ni videl.
Edina oblika potovanja, ki mi brez financ ostane je stopanje vozil, ki so naredila izjemo in enkrat nekoga peljala brez placila ter spanje v hisah pogumnih ljudi. Na Kubi je namrec nelegalno imeti v hisi tujca.
Kuba – ne otok, temvec pravi arhipelag z vec kot 1600 otoki in otocki.
Dezela s tropskimi palmami, dolgimi plazami s kristalno belim peskom, s cudovito lepimi ljudmi in napol podrtimi belimi bloki, ki spominjajo na socialisticno Rusijo.
Dezela, kjer se domacini gibajo v ritmih salse, rumbe in kazina ter v rumu utapljajo upe, da jim bodo ta raj kdaj dovolili zapustiti.
Kuba – ljubezen, ki boli.
Potrudil sem se zaiti v predele Kube, ki se turistom ne zdijo zanimivi in skoraj vsako noc sem bil prvi tujec, ki so ga domacini kdaj gostili in prvi tujec, ki so ga sprejeli kot prijatelja. Opazoval sem, kako so ob medli svetlobi ljudje odlagali svoje maske in z mano delili svoja veselja in svoje zalosti ter realnost diktature socializma. Zacutili so, da razumem njihov jezik, se z njimi smejem in jih nasmejem ter da bodo skrivnosti, ki si jih bomo zaupali ostale med nami.
Ubiti kravo – 5 let zapora.
Govoriti proti sistemu – 10 let.
Pisati proti sistemu – 15 do 25 let.
Aktivnost proti sistemu – nihce ni se prisel ven.
Govori se, da je v kubanskih zaporih vec kot milijon ljudi (10 procentov drzave!!!).
In na drugi strani – se nikoli nisem na svojih potovanjih videl toliko srecnih ljudi. Na Kubi sem videl in dozivel vrednote, ki so v zahodnem svetu skoraj pozabljene. Videl sem veliko ljudi, ki nikoli se niso imeli stika s svetom, kjer se preriva in bori za prezivetje posameznikov. Kubanci se borijo za prezivetje skupnosti.
Priloznost sem imel videti globoke plasti svetovnega muzeja socializma. Morda pregloboke.
Odlocil sem se, da bom sel DO KONCA. Do konca v smislu razdalje in do konca v smislu izkusnje. Zelim si spoznati najbolj pretanjeno in skrito resnico sveta. Videti zelim stvari, ki so ocem nevidne. Zelim si izkusiti zivljenje, izkusiti svet in bolj kot vse izkusiti svobodo.
Kako naj torej vem kaj je svoboda, ce nikoli ne izkusim njeno popolno nasprotje?
V tem aspektu gledam tudi svojo izkusnjo zapora. In bolj kot vse, da izkusnji tezo dejstvo, da nisem nicesar zagresil. Rad bi vam zaupal nekaj utrinkov moje subjektivne izkusnje:
Ponosen sem. Ponosen sem, da niti enkrat v trinajstih dneh in pol nisem klonil. Niti enega samega trenutka ne pomnem, ko bi obcutil obup, zalost ali strah. Vsak vecer (kadar sem imel kemik) sem Bogu napisal pismo in niti en vecer ga nisem prosil, ce me spravi ven.
Zame je bila to bogata in produktivna izkusnja. Popisal sem dobrih 200 strani o projektu, ki se zdaj imenuje EN SVET ter spomine iz zgodnjega otrostva. Opazoval sem in pisal o osebnostih jetnikov in odnosih med nami. Pocutil sem se, kot da imam redko priloznost opazovati enega izmed grozljivih eksperimentov s cloveskimi bitji, o katerih smo se ucili pri psihologiji. Zapisoval sem vse podrobnosti, ki jih zelim nekoc deliti s svetom, da se zaveda, kateri izzivi nas cakajo, da jih resimo.
Bil sem opora sojetnikom, jih ucil anglescine, meditacije in nadzora misli in telesa. Naucil sem se osnove kitajscine (kar me je navdusilo!) in koncno prebral Malega princa v spanscini.
Sam sem v kontekstu svoje poti vse skupaj morda bolj gledal kot igro, izkusnjo in preizkus moci, vendar mislim, da z mano ni delilo mnenje veliko drugih zapornikov, za katere je bilo to nekaj najbolj grozljivega kar so kdaj doziveli.
Ne bi rad, da se katero clovesko bitje kdaj dozivi kaj takega. Po vec kot 50 000 letih razvoja bi clovestvo lahko pokazalo vec zrelosti, da neha pocenjati taksne bedarije.
V nobenem izmed pisem Bogu (ki jih imam vsa shranjena) nisem pisal, naj me spravi ven, razen...
Neko jutro sem se zbudil zgodaj. Ura je morala biti okrog sestih, saj sem skozi resetke lahko videl kako se cisto pocasi zacenja daniti. Rad spim. Spanje mi je vedno pomenilo avanturo, ko skozi sanje vstopim v drug svet. In v ta svet sem se posebej rad vstopal v zaporu. Vseeno, bil sem buden in oci sem imel siroko odprte. Vzel sem list papirja in zacel pisati ob sibki svetlobi, ki je prihajala iz veze.
“Petek, 15.4.05
Bog, hvala ti za zanimive in razburljive sanje. Hvala ti za obcutek, ki ga dozivljam, za mocno hrepenenje po svobodi. Danes imam zate malo prosnjo. Zdi se mi, da je bilo 13 dni in pol jece dovolj. Prosim, spravi me ven. Danes. V vsakem primeru, tvoja, ne moja volja naj se zgodi. Rad te imam! Hvala ker si ob meni. MatejS” (prepis iz listov iz zapora)
Takoj ko se je sojetnik na postelji zraven moje zbudil, je videl najbolj nasmejanega Mateja v zadnjih 13 dneh. “Asterio, danes odhajam.” “?!” “Ne vem kako. Samo vem, da odhajam.” “Tebi se blede,” je zamrmal in zaspal nazaj. Moj nasmejani obraz so videli tudi ostali zaporniki, ko so nas po zajtrku spustili v malo vecji prostor, kjer smo lahko skozi jekleno mrezo gledali sonce in vsem sem rekel, da danes odhajam. Sicer mi ni nihce nic rekel in nimam pojma kako, vendar vem, da odhajam.
To je bil petek, ko me je prvic prisel obiskati zgrozeni avstrijski konzul. Rekel sem mu, da danes odhajam in ga prijazno odslovil. Okrog dveh popoldne so me poklicali iz celice in me poslali iz drzave. Vse do letalisca nisem ugotovil, da so naredili napako in me poslali v Ciudad de Mexico. Dobro uro po mojem prihodu me je pozdravil koncert Santane na glavnem trgu.
Kmalu sem spoznal nove prijatelje in danes je ze cetrti dan, ki ga prezivljam s Tanjo, mehisko studentko, in njeno druzino. Cutim, da sem spoznal fenomenalne ljudi.
Projekt, ki sem vam ga pred casom omenil zivi in se razvija. Razvija se v mojem umu in v umih mnogih, ki sem jih srecal na poti in so bili nad projektom navduseni.
Opazil pa sem, da svoje ideje najraje delim z otroci. Oni sploh ne pomisljajo. Logicno, da bi moral biti svet brez mej, brez vojn, brez orozja in brez boga po imenu Dolar. Logicno, da bi morali biti vsi prijatelji in deliti svet in njegove dobrine. Njim se zdi to tako enostavno. Zakaj odrasli tako enostavne stvari zapletajo?
Se eno idejo imam! S sabo nosim majhno kamero, ki ima moznost snemanja razmeroma kvalitetnih video posnetkov. Rad bi snemal dogodke in ljudi, ki jih spoznavam na poti in ki me vsak dan znova presenecajo in osrecujejo. Rad bi snemal kako lep je svet okrog nas. Rad bi posnel neprofitni dokumentarec. Mislim, da bi bil to prvi dokumentarec s proracunom 0 dolarjev. Bi pa potreboval ekipo ljudi z zanosom in izkusnjami, ki bi zeleli urejati video in avdio posnetke ter slike. Torej...
Rad bi celemu svetu povedal kako lepo je ziveti in na kako fantasticnem in zanimivem planetu se nahajamo.
Odlocil sem se, da bom preostanek sveta obkrozil brez denarja. Iz Kube mi je ze uspelo priti. Zdaj pa imam pred sabo malo vecji izziv - Pacifik. Bomo videli. Pustimo se presenetiti.
Rad vas imam,
Matej Sedmak
Peacehiker
www.okolisveta.com  – poglejte si fotke

_______________________________________________
9.03
Pozno zvecer v soboto me je letalo druzbe Cubanair pripeljalo na letalisce v Havani, Kuba in takoj sem imel obcutek, kot bi prisel na drugi planet.
Zadnji stirje dnevi so bili DIVJI!
V Havano sem prisel sredi najvecjega dogodka v letu, ko zgleda, kot da je pol 11-milijonske Kube na havanskih ulicah.
Potovanje brez denarja dobi na Kubi novo dimenzijo. Prisel sem v druzbo, kjer je Bogu ime ameriski dolar in kjer vecina ljudi isce nacin, da drzavo zapustijo. Iz Kube lahko odletijo, ce imajo povabilo tujega drzavljana in polozijo kavcijo 3000 dolarjev, kar je ob povprecni placi 12 dolarjev mesecno precejsen izziv, ce se porocijo s tujcem ali ce jo sredi noci mahnejo s colnom proti Floridi.
Vecino ljudi, ki jih srecam od mene zeli in pricakuje dolar, vse kar imam jim jaz lahko ponudim je prijateljstvo. Tako lahko recem, da sem zadnje dni spoznaval realnost, ki jo ima redkokateri turist priloznost spoznavati, z ljudmi, ki od mene v zameno za svojo gostoljubnost ali prgisce riza in fizola ne pricakujejo nicesar.
Predvcerajsnjem sem se sredi noci podal na Malecon, obmorsko ulico v Stari Havani in iskal prenocisce. Kakor so se vecini kubancev oci zasvetile ob dejstvu, da iscem prenocisce, tako se je njihovo navdusenje kmalu poleglo, ko sem jim rekel, da pri sebi nimam denarja. Po dobre pol ure sem naletel na crnca po imenu Eduardo, ki me je povabil k svoji druzini. Kmalu sva postala prijatelja in zaupal mi je, da je zdaj posten drzavljan, vendar je prej v zelji po pomoci svoji mali hcerkici ropal in tepel.
Naenkrat se pred nama pojavi policijski avtomobil, me vljudno pozdravijo in mojega prijatelja vprasajo za dokument in po tem, kaj pocne z mano na ulici. Hitel jim je razlagati, da me je povabil k sebi domov in da sem turist in po radijski postaji zaslisim:
"Trikratni rop. Namenski napad. Uboj. Nadlegovanje turista. Tale fantina ima kartoteko."
Nalozili so ga v policijski avtomobil in odpeljali.
Sok. Ko se je sok polegel, jeza. Ko se je trenutek jeze polegel, mocna motivacija, da prijatelja resim. Vedel sem namrec, da je dober clovek, cutil sem, da mi ne zeli nicesar slabega.
Odpravil sem se proti policijski postaji in na poti spoznal 18-letno studentko, ki se mi je ponudila, da me bo pripeljala do postaje.
"Meni je to nepojemljivo! Zakaj so odpeljali mojega prijatelja? Zakaj naj bi bilo pomembno, kaj pocne z mano in kaj od mene hoce? To je moj problem, ni tako?"
"Vidis, to je drugi aspekt Kube. Domacini nismo vredni toliko kot turisti. Ce naju recimo zdaj dobi policija, me lahko obtozijo, da sem prostitutka, ki te nadleguje za usluge in me odpeljejo na postajo."
"Se pravi, ce tistega fanta tam pretepem, bodo njega zaprli zato, ker je nadlegoval turista?"
"Zalostno, vendar je to verjetno kar bi se zgodilo. Za vas tujce je Kuba rajska drzava in verjemi, ponosna in srecna sem, da zivim tukaj, ker ljubim svojo drzavo, vendar cutim zalost, ko vidim, kako se tretira ljudi tukaj."
Zatem sva se izmislila scenarij, kaj naj recem na policiji, da bodo Eduarda izpustili.
"Kaj se tukaj dogaja! Kdo je odpeljal mojega prijatelja," sem zavpil pred recepcionistom na policiji, ki me je pogledal z izbuljenimi ocmi in poklical drugega policista.
"Seńor, gre za napako. Prijatelja so odpeljali po pomoti."
Odpeljal me je na kraj, kjer sta ga dva policista zaslisevala. Takoj sem stopil do policista in z odlocnim glasom zacel svojo igro:
"S tem gospodom tukaj se poznava. On je moj osebni prijatelj, danes sva ze cel dan skupaj in zagotovo vem, da nima slabih namenov. Moje prenocisce je drugje, spim v tej hisi," sem rekel, ko sem pokazal kartico, ki sem jo nekje dobil. "Zelel mi je samo predstaviti svojo hcer. Gospod policist, sem drzavljan Evropske Unije, tukaj je moj potni list in ce mojega prijatelja ne izpustite bom nasel drugi nacin, da ga dobim ven. Prosim, ce ga pustite pri miru."
Prijel sem Eduarda za roko in ga pred presenecenimi policisti odpeljal iz policijske postaje. Pred stavbo naju je cakala Zania, ki je, kot se je kasneje izkazalo, prijateljica tudi od Eduarda (oba sta plesalca), sli smo k njemu domov in si pripravili vecerjo in odsli na zasluzen pocitek. Zdaj sem pri njemu ze 3. dan in spoznal sem, da je ena najbolj fascinantnih oseb, ki sem jih kdaj srecal.
Pozdrave iz Havane,
Matej
Peacehiker

________________________________________________
Kuba – dežela socializma vpeta med preteklost in nejasno prihodnost.

Che lives: Duh Che Guevare in njegove ideje so prisotne na vsakem koraku

Patria o muerte!
Slogan iz naslova je prav gotovo sinonim socialistične propagande Kube, ki se ga ne bi sramovala niti katera od kapitalističnih multinacionalk (predstavljajte si Coca-Cola or die!) o katerih na srečo ali pa nesrečo bolj razvajenih turistov, na tem karibskem otoku ni niti sledu. Spremlja vas tako rekoč na vsakem koraku pa naj si bo to v ekstentrični Havani, delavski Santa Clari ali turističnem obmorskem mestecu Trinidad, če omenim samo nekaj najbolj značilnih kubanskih mest. Revolution Triumf, kot zadnjo revolucijo imenujejo Kubanci, še vedno zelo zaznamuje največjo med karibskimi državami, ki kljub vse večjim pritiskom, uspešno kljubuje zahodnjaškim vplivom. Duh Ernesta »Che« Guevare je tako prisoten na vsakem koraku. Za razliko od sodobne tržno usmerjene družbe, boste na Kubi zaman iskali obcestne panoje in razen oglasov za njihov legendarni rum Havana Club boste težko našli kakšnega drugega pomembnejšega oglaševalca. Prava sprostitev za oči. V bistvu so poleg domoljubnih nagovorov Fidela, Martija (prvi borec za kubansko neodvisnost) in Cheja edini oglasni plakati, ki sem jih opazil, proti-ameriški transparenti v Havani. Nasproti Ameriškega interesnega centra so namreč postavili ogromne plakate z motivi mučenja vojnih ujetnikov iz zloglasnega zapora v Abu Ghraibu in vse skupaj opremili s svastiko in proti-ameriškimi gesli. Seveda jih Američani niso ostali dolžni in na svoje močno zastraženo dvorišče omenjenega centra, v predbožičnem času postavili Božička in Sneženega moža, ki oba ponosno salutirata in mahata proti Floridi.
Trg v Havani: Trg z izdelki domače obrti in umetninami v Havani

Amigo, amigo
Vse to pa kot, da turiste iz zahodnih držav ravno najbolj privlači. To je opaziti tudi v enem od najbolj turističnih mest Varaderu, kjer dnevno pristanejo številna letala z zabave željnimi turisti iz Evrope in celo tri(!) iz Kanade. V pogovoru z njimi izveš, da te njihove turistične agencije v dobrih dveh urah popeljejo iz Toronta na »all inclusive« ponudbo za nekaj sto kanadskih dolarjev na teden. Za podobno ponudbo Kube željnih evropskih turistov pa v zadnjem času najbolje poskrbi znana nemška družba, pri kateri vam z malce sreče za 300 eurov uspe dobiti povratno karto iz Munchena, ki že vključuje vse pristojbine in turistično vizo. Ni torej čudno, da mi je Marko (Slovenec, ki že tri leta živi v Havani) povedal, da se v povprečju samo pri njemu na tak ali drugačen način letno »oglasi« blizu štiristo Slovencev. Poleg tega nam trenutno ugodno razmerje eura napram dolarju (po 8. novembru 2004 vam pri menjavi dolarjev v njihov konvertibilni peso vzamejo provizijo 10%, zato je dobro imeti s seboj eure ali katero drugo svetovno valuto), sicer ne preveč poceni Kubo še bolj približa. Po mojih izkušnjah sodeč, lahko ne preveč zahteven popotnik z lahkoto preživi z okoli šestdesetimi euri dnevno, če pa potujete v paru pa je ta strošek še nižji odvisno od vaših potreb in zahtev. Sloves Kube kot države »seks turizma« še kako drži. Kljub njihovim strogim zakonom glede druženja s tujci, lahko še posebej na plažah opazite veliko Evropejcev, ki si za krajšanje svojega dopusta privoščijo družbo mične Kubanke. Kubanke kot, da bi bile nore na nas. Dovolj je, da te v nočnem lokalu opazijo samega (samskega) in že imaš takoj družbo. Vsekakor prikladno za pregovorno sramežljive Slovence in malo manj za vašo denarnico. V kolikor v svoj popotniški proračun vključite tudi zabavo, in te na Kubi ne manjka, lahko hitro prekoračite mejo sto eurov na dan in Marko je natresel kar nekaj primerov tistih, ki so morali zaradi pomanjkanja denarja predčasno zapustiti Kubo. Pa, da ne boste mislili, da gre pri vsem skupaj samo za seks. Nasprotno. Dovolj je že, da jim plačaš pijačo ali vstopnino v katerega od številnih nočnih lokalov in že imaš družbo za celo noč in kmalu si njihov najboljši amigo. Pri tem vsekakor pomaga vsaj osnovno znanje španščine, saj z angleščino na Kubi ne prideš prav daleč in dolarjev žejni Kubanci te prinašajo naokrog tako, da se sploh ne zavedaš. Kmalu se naučiš, da vedno preden kaj naročiš vprašaš koliko stane. To številni popotniki občutijo predvsem pri raznoraznih uradnih zadevah kot so prevozi, nastanitve pa vse do naročanja hrane v restavracijah. Restavracije so tudi sicer poglavje zase. Pogled na njihove razgibane in dolge jedilne liste ti hitro sproži napad lakote ampak kmalu ugotoviš, da razen osnovnih zadev drugega »danes nimajo«. Se pa zato veliko bolj splača jesti v njihovih casa particulares, kjer se poleg najema sobe lahko z lastniki dogovorite tudi za prehrano. V vseh, ki smo jih preizkusili so se kuharice izkazale za odlične. Na meniju dobite skoraj vse kar ponuja bogato karibsko morje (škampi, jastogi, lignji in različne vrste rib), obvezen riž s fižolom, pa neke vrste pasulj za predjed, pečene banane, piščanca, svinjino in strogo prepovedano govedino. Kljub temu, da za zakol krave zakon predvideva dvajset (!) let zaporne kazni jo je možno dobiti skoraj povsod. V bistvu, mi niti Kubanci niso znali razložiti zakaj je temu tako. Na obširnih pašnikih boste videli kar nekaj govedi, a mesa ni možno nikjer kupiti. Tudi mleko vam pripada samo, če imate otroka mlajšega od sedem let in potem nič več.
Plaža Varadero: Peščena plaža s sinjim morjem v Varaderu

Sladkorni trst in cigare
Ni kaj! Kuba je v zadnjih petih letih postala izredno priljubljena svetovna popotniška destinacija in ni čudno, da je danes turizem njihova gospodarska panoga številka ena. Nekoč je bila to predelava in izvoz sladkornega trsta, ki pa je po razpadu Sovjetske zveze in Vzhodnega evropskega bloka zašla v silne težave iz katerih se država pobira še danes. Da je bil sladkorni trst včasih res številka ena, nam je bilo takoj jasno, ko smo se odpravili v Valle de los Ingenios, 62 kilometrov dolgo dolino blizu Trinidada, na ogled katere vas domačini popeljejo na konjskem hrbtu za 4 dolarje na uro in je posejana z nasadi sladkornega trsta, med katerimi je v nebo vzpenjajo kraljeve palme na katere so zelo ponosni. Mestece in dolina, ki sta pod Unescovo zaščito, popotniku nudita že skoraj hedonistične užitke še posebej v zimskem času, ko dolga peščena plaža nekaj kilometrov ven iz Trinidada skoraj sameva, morje pa ima še vedno okoli 24 stopinj. Za Kubance je namreč čas, ko se hodi na plažo med junijem in septembrom, ko se temperature dvignejo tudi do štirideset stopinj in je v zraku 90% vlažnost. Tudi iz tega razloga je najprimernejši čas za obisk Kube med novembrom in marcem, obdobje, ki ga sami imenujejo sušna doba. Trinidad, tretje najstarejša naselbina na Kubi ustanovljen leta 1514, zaradi svojega temperamenta doživi pravi turistični šok okoli novega leta, ko je nemogoče dobiti prosto sobo kljub temu, da je v mestu skoraj tristo casa particulares in kar nekaj hotel v njegovi neposredni bližini.
Trinidat: Slikovite ulice v Trinidadu

Panoga številka dve (takoj za prihodki iz turizma) so znamenite kubanske cigare. Monte cristo, Romeo y Julieta in Cohiba so samo tri najbolj znane blagovne znamke, ki se med seboj razlikujejo v različnih kombinacijah petih tobačnih listov, ki zviti tvorijo eno cigaro. Sicer naj bi na Kubi obstajalo kar 42 različnih tipov velikosti cigar, ki jih razvrščajo v tri razrede: tanke, srednje in debele. Najbolj cenjene so velike Cohiba Esplendidos (tudi Castrova najljubša znamka, ko je še kadil), katerih uradna cena za škatlo petindvajsetih cigar znaša kar 458 dolarjev. Najboljši tobak prihaja iz pokrajine Pinal del Rio na severovzhodu države, kjer izdelujejo cigare že od davnega leta 1865. Kot zanimivost naj napišem še, da izvažajo cigare skoraj v vse države sveta razen v ZDA, kjer so celo prepovedane in vas v primeru, da vas zalotijo s »Kubankami« čaka huda kazen. Tudi zato ga verjetno ni turista, ki ne bi v prtljagi domov prinesel vsaj ene škatle cigar in steklenice slavnega kubanskega ruma Havane Club. Predvsem v Havani je zelo razširjena ilegalna prodaja cigar in ne moreš se izogniti včasih že kar malce neprijetnim tipom na ulici, ki ti skušajo prodati najboljše cigare po dvajset dolarjev za škatlo.

Kubanski fast food
Coco taxi: Coco taxi je hiter način prevoza v vseh večjih mestih

Viva la victoria, siempre!
Popolno nasprotje Trinidada, je že omenjena Santa Clara, ki se nahaja v notranjosti države. Poleg ogromnega spominskega parka, posvečenega poleg Castra največjemu junaku revolucije, Che Guevari, z grobnico in njegovimi posmrtni ostanki preneseni iz Bolivije, kjer so ga leta 1967 ubili v prisotnosti ameriških obveščevalnih agentov, jo obeležuje druga največja univerza v državi s sedem tisoč študenti in tisoč šesto profesorji. Definitivno je šolski sistem na Kubi zelo razvit. Pustimo ob strani dejstvo, da ima profesor športne vzgoje mesečno plačo slabih trinajst dolarjev. Bolj kot to je pomembno, da je celotno šolstvo popolnoma brezplačno in Kubanci se radi pohvalijo z dejstvom, da je kar 98% prebivalcev pismenih. Verjetno ni dosti nižji odstotek tistih, ki znajo plesati sambo. Tako lahko že v osnovnih šolah vidite male nadebudneže kako se zibajo v ritmu sambe, ki jo vrtijo na vsakem koraku in vsepovsod, torej tudi v šolskih učilnicah. Za pet dolarjev na uro pa si tudi vi lahko najamete svojo privatno učiteljico/učitelja in se naučite vsaj osnovnih korakov. Za Kubance je samba neke vrste predigra zato se Evropejke, kar topijo v njihovih prijemih in, če niste vajeni tako čutnega plesa boste hitro zbežali(e) s plesišča.
Nekoliko zahodneje od Santa Clare leži industrijski Cienfuegos z jedrsko elektrarno v bližini, ki pa ni nikoli delovala. Zaspano mesto, mnogi ga imenujejo kar kubanska Azurna obala, leži ob morju in ob glavni ulici se nahajajo prečudovite vile, ki so v Batistovih časih služile kot klubi za politično in aristokratsko elito. Danes so spremenjene v hotele, restavracije in neke vrste klube za druženje. Cienfuegos se ponaša še z edinstvenim slavolokom zmage, ki so ga postavili v čast kubanske borbe za neodvisnost in je edinstveni te vrste na Kubi.. Ker je mesto precej raztegnjeno smo si omislili konjski taksi (neke vrste kočija, ki jo domačini uporabljajo za taksi za krajše razdalje) in zraven dobili še lokalnega vodiča – kočijaža. Ta nas je čisto navdušen nad Sloveniji (dvomim, da je zares vedel o kateri državi govorimo), za dva dolarja skoraj uro prevažal naokoli in razlagal o lokalnih znamenitostih.

Peso trgovina: Trgovina, kjer je mogoče kupovati samo z nacionalno valuto

Smisel življenja je druženje
Kubanci se na splošno radi družijo pa naj si bo to ob igranju šaha ali domin na ulici, zbiranju ob popravljanju avtomobilov (ne morete verjeti svojim očem, kaj vse se tam vozi po cestah) ali ob posedanju v slaščičarnah (Coppelia), kjer za smešnih štirideset tolarjev (ena izmed redkih restavracij, kjer lahko plačate z njihovo nacionalno valuto pesom, ki je 27krat manj vreden kot konvertibilni peso) dobite toliko sladoleda, da ga komaj pojeste. Večeri so ponavadi namenjeni druženju v številnih lokalih z živo glasbo in pozibavanju bokov v ritmih sambe in reeggaetona, ki združuje zanimivo mešanico sambe, rapa in hip hopa in v karibskih državah povzroča pravijo obsesijo.
Avtomehanik: Avtomehanična delavnica je kar domače dvorišče
Kmalu po prihodu v Havano sem razumel zakaj nekateri tam težko ostanejo več kot tri dni drugi, druga pa z lahkoto celoten dopust preživijo v tem mestu. Največje karibsko mesto s svojimi 2.2 milijona prebivalcev nudi popotniku vse tiste zanimivosti kot vsako drugo velemesto. Čudovit star del imenovan Havana Vieja in luksuzni predel Miramar, ki so ga v petdesetih letih prejšnjega stoletja zgradili Američani z namenom, da se ne bi mešali s domačini in tam postavili ogromne vile, ki so povsem primerljive s tistimi na Beverly Hillsu. Danes so seveda vse v državni lasti in služijo kot protokolarni objekti oziroma so si v njih poiskale domovanje številne ambasade. Potem so tu še številni muzeji, gledališča, trgi, cerkve.... Sam se si ogledal njihov Capitolio National, ki je zelo podoben tistemu v Washingtonu. To niti ni slučaj, ko vam osebna vodička za tri dolarje razloži njegovo zgodovino (za dodaten dolar lahko s seboj vzamete tudi fotoaparat). Capitolio je dal namreč zgraditi, s strani ZDA podprt diktator, Gerardo Machado leta 1929 in ga je gradilo kar pet tisoč delavec tri leta. Do revolucije (1959) sta bila v njem parlament in senat, danes pa njegove prostore zasedata Narodna tehnična knjižnica in Akademija znanosti (nekaj podobnega kot pri nas SAZU). Vodička je ob vsaki priložnosti omenila njihovo revolucijo in njen pomen za kubanski narod. Vrhunec nacionalnega ponosa predstavlja Muzej revolucije z močno zastraženim delom, kjer lahko samo od daleč vidite torpedni čoln »Granma« s katerim so Castro in njegovih 81 somišljenikov leta 1956 pripluli iz Mehike in pričeli revolucijo. Pred muzejem je »parkiran« tank, ki ga je Fidel uporabljal v bitki za Prašičji zaliv (l. 1961) – še enem od pomembnih dogodkov za kubansko zgodovino.
Druga plan Havane se zdi kot, da se je čas ustavil konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Skoraj vse hiše so namreč brez stekel na oknih, z odpadajočimi fasadami, ceste s številnimi luknjami in hvala bogu, da vseskozi piha saj bi se drugače prebivalci zadušili v smogu (pri nekaterih avtomobilih nisi ravno čisto prepričan ali porabijo več olja ali bencina). Marsikaterega popotnika prestrašijo ravno te »hiše strahov« in neprijeten občutek, ki se te poloti, ko prvič prideš v mesto. Na srečo sem se ga sam hitro znebil, verjamem pa pripovedim, da nekaterim ostane še dolgo po tem, ko mesto zapustijo. Kljub vsemu lahko rečem, da je Havana precej čista in varna.
Muzej revolucije Castrov tank: Tank SAU-100, ki ga je Castro uporabljal v bitki v Prašičjem zalivu

Z optimizmom v prihodnost
Nasplošno Kubanci neradi govorijo o politiki in le s težavo boste kaj izvrtali iz njih. Kot mi je povedal havanski gostitelj Javier je za mnoge edina rešitev za svetlejšo prihodnost, da se poročijo s tujcem in na ta način legalno zapustijo državo. Takoj mi je bilo jasno, da je ta oblika »športa« zelo popularna, saj celo v manjših mestih vidite kar nekaj matičnih uradov, ki opravljajo tovrstne mednarodne poroke. Javier za njegovo družino na Kubi ne vidi prihodnosti in ob steklenici ruma odkrito spregovori o dejanskem stanju. Mizerne plače (med 10 in 20 dolarji na mesec), splošno pomanjkanje, številne omejitve in policijski nadzor so same nekatere od stvari, ki jim na Kubi ne moreš ubežati. Spomnim ga, da sem tudi sam otrok socializma in, da sem del tega sistema v svojih mladih letih tudi sam izkusil vendar moram priznati, da se mi je zasmilil v dno srca. Po eni strani je res, da nas potrošniška družba žene v vedno večji kapitalizem, po drugi strani pa država kot je Kuba z vsem svojim bogastvom drži prebivalstvo v preteklosti in navideznem zadovoljstvu. Vsak Kubanec je namreč upravičen do stanovanja, mesečnega paketa hrane (sladkor, olje, fižol, moka, riž, pralni prašek...), medtem, ko so voda, elektrika in telefon skoraj zastonj. Na vprašanje kakšna bo njihova prihodnost, je Javier samo skomignil z rameni in dejal:«Maybe some day it will be better.«
San Cristobal Havana: Najslavnejša katedrala v Havani – San Cristobal

Dobro je vedeti
Pred obiskom Kube se naučite vsaj nekaj osnovnih španskih izrazov.
Nikoli ne menjajte denarja na ulici, čeprav vam bodo ponujali ugodnejšo menjavo kot v banki ali menjalnici.
Preden se dogovorite za prenočišče ali kupujete kakšno stvar vedno vprašajte koliko stane (Cuánto cuesta?).
S seboj vzemite kemične svinčnike, promocijske majice, žvečilne gumije...s katerimi boste nadvse razveselili otroke.
V vaši osebni prtljagi naj bodo vedno papirnati robčki in dezinfekcijsko milo za umivanje rok brez vode.
Camellos bus: Ena od oblik javnega prevoza je tudi »avtobus« imenovan kamela
Besedilo in fotografije: Gregor Draksler
_______________

KUBA

Castro prepovedal dolar kot plačilno sredstvo na Kubi Kubanska vlada je v ponedeljek sporočila, da bodo v državi z 8. Novembrom ukinili poslovanje v ameriških dolarjih. Kot piše v sporočilu kubanske centralne banke, ki ga je v navzočnosti kubanskega voditelja Fidela Castra v televizijskem nastopu prebral njegov sekretar, so se za ta korak odločili zaradi sovražnih ukrepov Washingtona proti dolarskemu premoženju Kube. "Uradno sporočamo, da bo od 8. Novembra namesto dolarja na celotnem državnem ozemlju v obtoku konvertibilni peso," je še dejal Castrov sekretar.

Po odločitvi uradne Havane bodo Kubanci sicer še vedno lahko posedovali ameriške dolarje, vendar z njimi uradno ne bodo smeli poslovati. Lahko jih bodo zamenjali za konvertibilne pese, toda pri tem bodo izgubili deset odstotkov vrednosti. To bo veljalo tudi za turiste, toda le, če bodo hoteli menjati ameriške dolarje. Za menjavo evrov, britanskih funtov ipd. Ukrep desetodstotne provizije ne velja.

Papa

+

Kdaj je najugodnejše obdobje za odhod na Kubo in kje lahko dobim najugodnejše letalske karte? December in novo leto je verejtno zelo drago, ne?
Kakšne so pa cene za prenočišča?
Hvala
+
Ola,
Ja v decembru karte kar narastejo, če nimaš že točno določenega odhoda in če se lahko prilagajaš ti svetujem, da se odpraviš na Kubo okoli februarja ali marca, takrat so cene najnižje.
Najugodnejše... Ma na Kubo greš lahko kar celo leto, poznam jih veliko, in si bili v različnih obdobjih in se nihče ni pritoževal na vremenom.
Jaz grem marca ponovno.... !! :)
Hasta la vista

_______________________________________________
Matty
: kuba
Zivjo... ravno sem prisel iz Kube (3 dni nazaj)... in nekaj svezih info...
1. cene... Kuba ni poceni, saj te bodo na vsakem koraku poskusili obrati (dolarjev) do maksimuma... cene prenocisc junija in zacetek julija (low season) so bile do 20US$ (casas particulares), nekatere izmed teh cas pa zelo pretiravajo pri cenah hrane... (od 5 do 8US$ na osebo - res pa je, da je nekje hrana res ODLICNA!). Cene v restavracijah znajo biti podobne (nekje se celo precej nizje, sploh pa na peso placih), vseeno se mi pa zdi v casas hrana boljsa... Cene v dolar sopih so zasoljene, voda zna biti od 0,65US$ do 1,5US$ (seveda te poskusajo nategniti), razglednice od 0,2-1 US$, majice s chejem od 8-18US$, cigare (uradni trg) pa od 5US$ za eno navzgor... Za pivo bos placal v dolar sopih in v casas do 1US$, medtem ko zna stati v lokalih do 2,5US$ (dalec najvisje cene ima Havana!!!!!), mojito stane od 1,5US$ v trinidadu do norih 5US$ v slavni la bodeguita del medio v havani)... Avtobusi Viazul niso poceni, se pa da preziveti... (npr. Havana-Santiago je okoli 50US$, letalo je malo cez 100US$). Moras pa se zavedat, da te bodo poskusali obrati do zadnjega centa, saj je vse, kar je povezano s turisti drago... vstopnine v muzeje so od 1US$ navzgor (do 5US$), odvisno od velikosti in zanimivosti muzeja, ko kupujes znamke ti znajo na razlicne dni prodati znamke zelo razlicnih vrednosti,... Poleg tega te en kup ljudi prosi za denar (in vsak ima drugacno zgodbo), in tudi tukaj hocejo (na zacetku) vsaj 1 US$... Se skupni stroski... ker Kuba ni poceni, bos moral za skupno racunati za 3-4 tedne okoli 1000US$... seveda te bo prislo ceneje, ce vas je vec...
2. prevoz... cuba ni popotnikom prijazna drzava, saj kubanci zelo malo potujejo... to pomeni, da je zelo malo javnih busev... in zna se zgoditi, da so vsi najbolj neverjetnih urah (npr. sredi noci). Isto je z vlaki... Ostanejo se "tovornjaki", stopanje in Astro busi (ce ti bodo sploh hoteli povedati za vozni red - vsaj na linijah kjer je tudi Viazul). Problem je v tem, da bos imel ogromne probleme ce si bos v omejenem casu hotel ogledati cimvec... Dobra varianta je rent-a-car, ki pa je za eno osebo predrag, splaca pa se za 3-4 osebe... Cene okoli 50US$ za teden za soliden avto... Z rent-a-carjem si bos lahko tudi najvec pogledal...
3. prenocisca... casas particulares so dalec najbolj ugodne... najvecja izbira je v Trinidadu in Vinalesu in tam so tudi cene najbolj ugodne... ce prides s kaksnim domacinom ali taksistom v druzbi (oz. ce ti jo oni priporocijo) bos nevede lahko placal se njihovo provizijo... So pa nekateri domacini izredno vztrajni in agresivni pri ponujanju sob...
4. je pa Kuba izredno varna drzava... in nikjer doslej se se nisem pocutil tako varnega... Center Havane je totalno razsut, in npr. v Peruju ali Braziliji se ne bi sprehajal po takih ulicah niti podnevi... tukaj pa ni problema...
5. definitivno vredno ogleda in malo stran z glavne turisticne poti: Baracoa
6. nauci se spanscine (vsaj osnovno!!!!)

Iberia iz Benetk, cirka 150k sit..
Najbolj ugodno je pa leteti s kaksno carter letalsko (npr. odklop.net) last minute varianto... Ko sem jaz odhajal ni bilo nobene pametne last minute ponudbe za 3 ali 4 tedne... Seveda je treba na pot izven sezone, pa bo tudi Iberia cenejsa!
Se to... zgoraj sem omenil rent-a-car... stane vsaj 50US$ na dan, ne na teden!

________________________________________________
Pozdravljen!
Zanimam se za destinacijo Karibov in sicer v zimskem času. Zamišljena
destinacija je približno taka: polet na Florido, krajši ogled Floride in
Florida's Keys, nato Jamajka, Dominikanska republika, Puerto Rico in mogoče
še Kuba. Ker sem študentka imam seveda močno omejen budget, zato me zanima
kakšni so vaši predlogi za omenjeno destinacijo, mogoče še kakšen drug otok
na Karibih. Kako najceneje spati? Slišala sem, da ta predel Karibov le ni tako poceni!
Aja, oddaja je super!!! Kakšne informacije v zvezi s predavanji o omenjenih destinacijah!?
Hvala za odgovor!
Urša soncek29@hotmail.com
***
Na Floridi si izposodi avto (najcenejši rent-a-car na svetu) in si poleg otokov nujno privošči še izlet z "zračnim čolnom" po močvirjih Everglades (aligatorji, želve, ptiči...)! Kubo si nujno oglej, ker se bojim, da se bo kmalu pokvarila. Če nimaš dovolj denarja, raje izpusti Jamajko! S Floride tja ne moreš direktno, zato se najprej pelji v Cancun na Jukatanu in si v bližini oglej še kako piramido, če si še nisi nobene. Tam boš za povratno karto do Kube plačala okrog $180 - podobno kot iz Montego Baya na Jamajki. Če bo ta karta vključevala še Dominikansko republiko, bo za dobrih 100$ dražja. Sicer pa leti na Jamajko, ali v Dominikansko republiko in krožno (povratno) karto kupi tam!
Ja, ti kraji so dragi. Na Karibih, razen Haitija in Dominikanske republike nikjer ne moreš spati pod 10$, v turističnih krajih pa pod 20$. Na Kubi so najcenejše neprijavljene privatne sobe, drugod pa "penzioni".
Sam sem bil tam lani pozimi. Tudi v oddaji bom te kraje še večkrat omenjal.
janin

________________________________________________
Nataša Šinkovec
Jamajka, letos marca. Predno sva s prijateljico Nino pristali na Jamajki, se nisva kaj pretirano zanimale o varnosti. Znano je bilo le, da je Kingston-glavno mesto, povsod opevano (predvsem v priročnikih) kot mesto najhujšega kriminala na Jamajki. O.K. Pač se ne bova ravno izpostavljali.
Tudi pri pogovorih z domačini iz drugih mest, so se vsi zgražali, kako sva lahko priletele v Kingston in ne v Montego bay. Pravijo, da bi ga morali klicati Kill some in ne Kingston. No, kingstončani se temu smejijo in odgovorijo, da tako hudo pa ni in da te po navadi kaj hudega doleti, če si komu kaj dolžan ali pa kak "gang member". Seveda...sem si mislila, ko sem poročila gledala na jamajški TV in vsakič slišala "open fire in Kingston".
No, seveda sva se potem v Montego bayu počutile izredno varno. Najino prenočišče je bilo nekje na vrhu velikega hriba. Seveda-zvečer zabava na programu. Šli sva peš do centra dogajanja. Po cesti, po temi; nakar naju ustavijo fantje in naju svarijo, da naj ne hodiva peš po ulici, ker je nevarno. In da naju peljejo oni. Seveda nisva bile za, kajti spet so se "zaljubili" v naju (ha ha-jamajčani se namreč takoj zaljubijo) in sva bili prepričani, da nobena nevarnost ne preži na naju in da to pravijo samo zato, da bi ostale z njimi. Odpraviva se naprej, hodiva še ene 20 min, ko pridrvi mimo avtobus. Voznik pa, že skoraj panično, da naj greva na avtobus in da naju on pelje do plaže in lokalov. Ta naju je pa res prestrašil. Menda so eno punco, belko, ubili pred kratkim in da sva nori, ker hodiva peš po ulicah. Menda te kar v avto zvlečejo in ti nož nastavijo na vrat za denar. Zmenjeni sva bili, da pride po naju čez nekaj ur. Moram povedat, da nama je bilo zelo neprijetno še kar nekaj časa.
Poleg tega pa sva imeli še krasen pogled na policiste, ki so stali ob lokalih- s čeladami, neprebojnimi jopiči,... Skratka, nagnali so nama strah v kosti. No, preživeli sva, bilo je enkratno. Za konec pa voznikove besede: Jamaica- no problem- but not at night!
Nataša Šinkovec
________________________________________________
Iztok Bončina
KRISTINA Kuba
Zahodna stran Stare Havane je žarela v soncu poznega popoldneva. Do večerje je bilo še nekaj časa in želel sem ga izkoristiti za sprehod po mestu. Nameščeni smo bili v Nacionalu, slavnem hotelu, ki mu še uspeva ohranjati aristokratski duh preteklosti. Od hotela do središča mesta vodi dobra dva kilometra dolga obalna cesta Malecon, kjer, med redkimi, precej razmajanimi avtobusi in tovornjaki, opaziš mogočne ameriške limuzine iz štiridesetih in petdesetih let - zbledeli blišč obdobja pred kubansko revolucijo. Tudi velike stavbe ob ulici, ki svoja pročelja naslanjajo na dolga stebrišča, spominjajo na drevored lepih, a posušenih dreves. Splošno pomanjkanje in brezbrižnost Castrove politike sta času dovolila, da pokaže vso svojo rušilno moč. Kljub temu pa je zahajajoče sonce obdalo propadajoče hiše s prelepo zlato tančico, ki je sprehajalcem izvabljala nostalgične občutke.
Nekje na polovici poti sem nad seboj zaslišal žvižg, podoben žvižgu občudovanja, ki ga mladeniči namenijo kakšnim poželjivim ženskim nogam. Pogledal sem naokoli, kdo se zafrkava iz resnega turista, in na malem balkonu, kaki dve nadstropji višje, ugledal simpatično kubansko dekle, ki se je precej navihano smejalo. Vrnil sem ji nasmeh in ji pomahal. Deklica pa se je še bolj na široko zasmejala in me s kretnjo povabila: »Pridi gor.«
»Prav,« sem, v rahli zadregi, prikimal in vstopil v stavbo. Precej previdno sem se po temačnem in zatohlem stopnišču podal navzgor. Notranjost stavbe je šele, kot simboličen odmev kubanskega režima, pokazala vso njeno bedo razpadanja in gnitja. V drugem nadstropju so se odprla vrata in črnolasa lepotička me je pozdravila: »Ola, amigo. Jaz sem Kristina. Vstopi«.
Povedal sem svoje ime in vstopil v majhno sobico, kjer, razen mizice, dveh ali treh stolov, male omarice in starinskega hladilnika, ni bilo ničesar. Stopnice v kotu so vodile do nekakšnega lesenega pograda, ki je verjetno služil kot postelja. Kristina mi je predstavila še dve dekleti, ki sta sedeli na stopnici in mi bežno pokimali v pozdrav: »To sta moji sestri«. Ponudila mi je stol in po nekaj uvodnih vprašanjih, od kod sem in kaj počnem, sem ugotovil, da je moja španščina enako slaba kot njena angleščina. Kaj hitro pa sva ugotovila, da se lahko odlično pogovarjava v italijanščini.
»Kje si se pa naučila italijansko«, sem jo malce začudeno vprašal. »Mogoče v šoli?«
»Ne, kje pa,«je dejala. »Srednjo šolo sem pustila po prvem letniku. V Santiago de Cuba, kjer smo prej živeli, se ni dalo preživeti. Tako sem s sestrami prišla v Havano. Najele smo sobo, ampak tudi v tem mestu ni nič boljše. Italijansko sem se pa naučila sama. Veš, imam precej prijateljev iz Italije,« je, nekako neodločno, dodala in me postrani pogledala. In kot bi se nenadoma spomnila, da ima pravzaprav gosta v hiši, se je vljudno opravičila: »Žal ti ne morem ponuditi kave, ker je že nekaj časa nimamo. Ne vem tudi, kdaj jo bomo sploh lahko kupile, kajti zadnji denar je šel za najemnino. Nekaj smo ga poslale tudi staršem v Santa Claro.« To ni zvenelo kot tarnanje, ampak bolj kot preprosto ugotavljanje dejstva.
»Mogoče bi pa kozarec vode?« je odprla hladilnik in opazil sem, da, poleg plastenke vode, v njem ni bilo ničesar. Natočila jo je v kozarec, in kot da bi se mraz iz hladilnika preselil v sobico, od tam pa v moje kosti, sem dobil zopet tisti neprijetni občutek nemoči, ki me, kjerkoli po svetu, oklene vsakič, ko se soočim s človeško revščino. Pobrskal sem po žepih, našel nekaj dolarjev in, da ne bi izpadlo, kot da dajem miloščino, na hitro sestavil par medlih fraz. »Saj sem vas jaz mislil povabiti na pijačo, ampak moram nazaj v hotel. Pa spijte ob priložnosti nekaj na moj račun.« Ponudil sem ji denar, in Kristina ga je s prijaznim »muchas gracias« spravila v žep.
Čeprav sem, ob omembi italijanskih »prijateljev«, že zaslutil, s čim se dekleta preživljajo, sem jo vseeno vprašal, kako jim minevajo dnevi v Havani in kaj počnejo.
»Nič posebnega«, je odgovorila Kristina. »Čez dan poležavamo ali pa po mestu iščemo priložnostna dela, ki pa jih ni veliko. Zvečer gremo v kak lokal blizu Centralnega parka, kamor zahajajo tudi tuji turisti. Ti nam včasih plačajo pijačo ali celo večerjo.« Pogovor jo je verjetno spodbudil, da je, z narejeno zapeljivostjo v glasu, namignila: »Kakšni pa so tvoji načrti za nocoj? Kaj če bi se zvečer oglasil pri nas in mogoče bi lahko skupaj počela kaj prijetnega to noč. Zelo zanimiv fant si, poceni bi bilo…« Preslišal sem njeno koketno pihanje na dušo in zrecitiral nekaj vodenih izgovorov. Kristina je hitro ugotovila, da slovenski prijatelj pač ne bo postal tudi »prijatelj« in se ponovno spremenila iz latino zapeljivke v preprosto kubansko najstnico. Še nekaj časa smo kramljali, potem pa sem se resnično moral vrniti v hotel. Poslovil sem se od deklet in Kristino pri vratih še vprašal: »Koliko let pa pravzaprav imaš?«
    »Triindvajset,« je brez obotavljanja izjavila, zopet s tistim navihanim nasmeškom na obrazu. Polovico Castrove plače bi si upal staviti, da se je postarala vsaj za pet let. Pomahal sem ji v slovo in na stopnišču še zaslišal za seboj njen glas: »Če pa se slučajno premisliš, veš, kje nas najdeš.« Večerja v hotelu je bila samopostrežna. Dolga miza v jedilnici je stokala pod težo dobrot, ki jih na Kubi za tuje obiskovalce z dolarji nikoli ne zmanjka. Molče sem pojedel in šel spat.
iztok bončina
________________________________________________
S prijateljem se nekje v mesecu marcu odpravljava na Kubo, zato naju zanima, če ima kdo že kakšne izkušnje s to karibsko deželo. Vsakršni nasveti oz. informacije so zelo zaželjene, še posebej pa naju zanima:
- kakšen plan priporočate za 3 tedne Kube
- katera mesta se ne sme izpustiti
- koliko ste približno dali za sobo
- kako je kaj s cenami- ali res turistom zaračunavajo ogromne denarce za prevoz, hrano itd., za isto stvar domačini plačajo dosti manj?
- koliko ste zapravili v 1 mesecu oz. kolikor ste potovali?
- kje ste nabavili letalsko karto?
- ali res NIHČE ne govori angleško?
No, to bi blo približno z moje strani, upam, da se bo našel kdo, ki se bo malo razpisal!
Hasta luego!
________________________________________________
Anglesko govori ZELO malo Kubancev, se posebej na jugu. Moje izkusnje s tem dajejo prednost italijanscini, ki jo govori vec ljudi na jugu (Santiago de Cuba).
Sobe stanejo od 20 do 30 $ na dan. Naceloma so vsi zelo (pretirano) prijazni, tako da se lahko hitro dogovoris o Casi particular. Splaca se 'bit sponzor' enemu kubancu, saj te ta ponavadi pelje tja, kjer se pije in je tudi za pesose oz. za dolarje, vendar po cenah za kubance.
Jaz sem bil tam 14 dni, hotele sem videl samo ko sem iskal wc ali dostop do interneta, zapravil pa sem pribl. 1000$. Bi se dalo manj. Primer dvojnih cen je vlak, ki pelje iz Havane v Santiago de Cuba. Za tujce stane 62$, domacini pa placajo 7$ in se piksno cole dobijo in en sendvic.
Jaz sem priletel v Havano, nato sem sel z vlakom na jug do Santiaga od tam do Guantanama, potem pa z avtobusom/kamionom pocasi na sever. V vsakem glavnem mestu province sem se ustavil za dan dva, 3 dni na koncu pa sem prezivel v Varaderu. Tudi ce pravijo, da se tam ne dobi Casa particular, to ni res, le malo je treba gledati naokoli in vprasati kaksnega kubanskega kelnarja.
Izogibaj se t.i. jineterosov (tipi ki ti skoz tezijo....), ponavadi zadostuje "No moleste, por favor!", ce pa to ne gre, pa lahko uporabis se kaj mocnejsega, to se itak hitro naucis.
Ce te se kaj zanima pa mi lahko pises na mail: jst@krucymucy.com  
_________________________
Pozdravljen,
O izletu v Dominikansko lahko povem to, da smo se imeli res nepozabno. Sicer
je bilo to bolj letovanje kot potovanja, a vseen smo si v lastni režiji
ogledali Haiti, Samana (kjer smo malo polenarili na Bacardi beach) in en
pravljicni otocek sredi oceana.
Pogovarjali smo se o Haitiju in nasem ogledu woo doo-ja.Posiljam vam nekaj slikic s katerimi si boste lahko predstavljali kako je izgledal obred za nas (zaigran ali pa tudi ne-skratka bil je kar grozljiv.
+
Prejšnje leto smo odsli na Kubo, še eno let nazaj pa na Bali (kjer pa smo
veliko vec potovali po otoku.
Letos se zelo navdušujemo nad Mehiko, bolj natancno Cancun. Zaradi
podražitve cen imamo kar veliko angažiranja zaradi iskanja cim ugodnješega
aranžmaja. Verejtno se bomo ponovno poslužili last minute.
Predvidevam, glede na to, da ste obkrožili že skoraj ves svet, da ste tudi
tukaj že bili. Govorijo, da je Mehika nepozabna.Kaj menite vi?
Lep pozdrav,
Anja anja.dezman@guest.arnes.si
________________________________________________
Kuba

En dogodek z letošnje Kube pa je za povedat:
na Kubi imajo v privat sobah take luštne tuše; iz zidu štrli pocinkana
vodovodna cev premera 1/2 cole. Na kocu je nanjo nataknjen tuš v obliki
prisekanega stožca, z vgrajenim grelcem. Žice, s katerimi je ta tuš/grelec
povezan na hišno električno napeljavo so navadno speljane in povezane zelo
"po domače", velikokrat npr. dvakrat zavite ena okrog druge, "uštukane", in
potem nekako prislonjene ali "omotane" na tisto pocinkano cev ter speljane
po zidu do električne doze. Tudi ta praviloma ni izolirana ali pokrita s
pokrovom. Na zidu med to dozo in tušem je navadno pritrjena še varovalka-kot
sem jo nazanje videl v filmu o Frankensteinu-, ki jo je priporočljivo (beri
obvezno) vklopiti predno stopiš v "korito".
No, predzadnji dan dopusta, v Havani, smo si po celodnevni vožnji zelo
želeli tuširanja in priboril sem si pravico, da se prvi osvežim.
Povedati moram še, da so na tušu tri možnosti za izbor vode: fria
(hladna), tibia (mlačna), caliente (vroča), kar pa ne ustreza vedno
temperaturi vode, ki priteče iz grelca. Pač posledica neštetih "mojstrskih"
posegov tipa popravisambožekako.
Stopim pod tuš, predhodno pa vklopim varovalko na zidu in odprem vodo.
(Aja, ta isti tuš je "crknil" dobre tri tedene prej, ko smo spali pri isti
družini in smo opozorili na okvaro in tudi voda je špricala nekam čudno,
bolj po zidu kot tja, kjer naj bi stali ljudje, ki se tuširajo). Odprem
torej vodo, zadovoljno ugotovim, da je topla in pričnem brundati od ugodja.
Ne mine minuta, ko nekaj zaprasketa, se pokadi in zasmrdi, naslednji
trenutek pa že priteče mrzla voda. Sočno zakolnem in sežem po ročici, da
zaprem vodo, ko me poštene strese. Odskočim v vogal in od strahu otrdim.....
Potem klega popotnik priskoči na pomoč in zapre vodo, obut v pohodniške
čevlje in pravi, da smrdi, "kot bi smodili kocine pravkar zaklane kure" in
da če sem se depiliral??
Potožimo se gospodarju, on pa: "bueno, bom popravil". Ker smo vedeli, da na
Kubi čas ni zlato, nam je bilo takoj jasno kako hitro se bo to zgodilo. Ni
nam torej preostalo drugega, kot da mora vsak, ki gre pod tuš žvižgati,
tako, za vsak slučaj....
lp David
e-mail: david.podgornik@hit.si


*******************************************

Fotoreportaže:
Pozdravljen,
 O izletu v Dominikasnko lahko povem to, da smo se imeli res nepozabno. Sicer je bilo to bolj  letovanje kot potovanja, a vseen smo si v lastni režiji ogledali Haiti, Samana (kjer smo malo polenarili na Bacardi beach) in en pravljicni otocek sredi oceana.
Pogovarjali smo se o Haitiju in nasem ogledu woo doo-ja.Posiljam vam nekaj slikic s katerimi si boste lahko predstavljali kako je izgledal obred za nas (zaigran ali  pa tudi ne- skratka bil je kar grozljiv.

Prejšnje leto smo odsli na Kubo, še eno let nazaj pa na Bali (kjer pa smo veliko vec potovali po otoku.
Letos se zelo navdušujemo nad Mehiko, bolj natancno  Cancun. Zaradi
podražitve cen imamo kar veliko angažiranja zaradi iskanja cim ugodnješega
aranžmaja. Verejtno se bomo ponovno poslužili last minute.
Predvidevam, glede na to, da ste obkrožili že skoraj ves svet, da ste tudi
tukaj že bili. Govorijo, da je Mehika nepozabna.Kaj menite vi?
 Lep pozdrav,
-Anja anja.dezman@guest.arnes.si>

_______________________

Lep pozrav Janin!

Spet se oglasa Jure iz Celja. Hvala za e-mail in bi z veseljem sodeloval, vendar bom zaradi guzve na faksu spet kratek.

Vzadnjihletih sem popotoval po Jamaiki, Kubi, malo po Evropi, V bistvu sele dobro zaeenjam zaeenjam svojo pot po svetu saj sem star 21
let in pred mano je se dovolj eas (upam!). Letos sem za poleti planiral malo po Aljaski, vendar mi verjetno
ne bo zneslo finaneno.